bil je njena stalnica -

karkoli se je zgodilo,

vedno se je lahko zatekla v njegovo naročje.

njegove roke so bile ščit, ki je varoval njeno celotno območje.

včasih, le včasih, jo je to prestrašilo -

pomenil ji je vse, a vsak trenutek

lahko ta stalnica izpuhti

s tem pa njo sreča lahko zapusti.

zato je zaupala le počasi in stežka,

saj vsaka beseda pomeni

le eno čustvo, del njene duše več,

ki izgine s stalnico, če ta to več ni.

dekle zbere pogum, vsa se preda

in upa, da stalnica ne bo odšla.

mine mesec, leto, dve

in enkrat vmes dekle se zave,

da je stalnica večna

in da bo njuna zgodba srečna.

on je edini, ki jo razvedri,

ji mokre solze posuši,

ki vedno prisluhne ji,

vsak dan zanjo poskrbi.

sčasoma dekle, ki ni poznalo stalnice,

sedi pri vratih spalnice.

robovi ust se ji vlečejo v nasmeh

in ko vidi svoj odsev na tleh,

ve, da le on lahko pomeni njen srečni konec,

čas, ko bolečin bo konec.

in tako dekle, ki ni verjelo v svet,

ni verjelo, da je kdo zmožen razumet,

zdaj verjame v ljudi,

verjame, da vsakemu kaj dobrega lahko se zgodi.

včasih to dobro pride v obliki ljudi,

ki preveč ljubijo, da bi odšli,

včasih pride v obliki besed,

ki neznanec jih izreče, ko prvi prebije led.

njeno dobro pa je v obliki njega,

čeprav jo včasih še malo bega,

da tako dober človek ob strani ji stoji,

a takrat se spomni, da čudne so Gospodove poti.

končno lahko je popolnoma srečna,

zdaj, ko verjame, da je stalnica večna.

NK