vsak dan te rukne vest
zakraka pred tabo
zablešči v starih
cesarjevih oblačilih
in te popraska globoko
v tvojem malem snu
da poskočiš se obriješ
in odletiš v starikave zebre
z račjo hojo v kosteh

nikoli se ne smeješ
ko pomislim
zdaj bo zdaj pa bo
ker se tresejo koti in krožišča
me pustiš usahlih vek
pomanjšan skriješ
žepe v roke
oči v močvirja
nos za sliko
in izgineš v maku
ki je včasih
cvetel v nočeh