NA VRHU PEČINE
Utrip se ustavi in tava v daljavi
korak je umirjen
nikogar več ni
okrog je le megla
katero dela tisoč ljudi.
Utopila se je v spominu
pred sabo vidi le njegovo silhueto
nato se vse razblini
in sama ostane
na vrhu pečine.
Naenkrat jo pretrese
zbudi se in išče
nikogar ne pozna
roka na rami jo zdrami
in vpraša kje si bila.
Veseli me, da se je našla roka in dotik,
ki popelje nazaj na varno.
lp GJ
Poslano:
17. 11. 2016 ob 00:45
Spremenjeno:
17. 11. 2016 ob 01:01
Trenutek, ko se zaustavimo in nas misli odpeljejo v drugi svet je Bela luknja,
je naš beg iz realnosti, trenutek kateri pride neodvisno od
naše volje, odpelje nas v svet v katerem smo nekoč bili, v katerem iščemo
odgovore, v katerem imamo shranjena naša hrepenenja in travme.
Dogaja se nam, da se v trenutku zamislimo, iz tega stanja nas zbudi glas: Kje si bila ali bil?
westre in gorskijavor,
hvala vama, ne bojta se bele luknje, potrebujemo jo, to ni črna luknja iz katere ni vrnitve.
Je kar domače v beli luknji. ;)
lp
To je Robinsonov otok ter svetilnik in valilnik življenjske
poezije.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Felix
- 16. 11. 2016 ob 11:35
- Prebrano 606 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 217.35
- Število ocen: 9