Res, lahko  bi napisala nekaj lepega.

Ko prozorni so oblaki in je sinja cesta

kakor velika iluzija nad nama z vmesnimi ptiči

jeklenimi in s pravimi krili, potem bo zemlja

začela zeleniti iz vsake celice bodo hlapela pljuča

in kakor vijuganje vetra se bodo nežno osemenjevala tla,

na pomlad, ko bo sonce dovolj nizko

in bo rastlje klilo iz tal te bom srečna počakala pred vrati

v kimonu z rdečo rožo v spetih laseh te bom slekla kakor vljudna gejša,

in ko bova pila čaj se bom lahko potopila

v tvoje oči, polne poguma in predaje.

Dve ptici selivki preletavata svetli horizont,

štejem dneve, kdaj pristaneta doma.

Utrujena sva že.

IŽ-lev