Sem le popotnik
sredi razburkanih valov,
nemirnih jesenskih vetrov,
ki išče prazne ulice,
osamljene koščke mozaika
svoje pesniške duše.

Nemir se razlega
v jesenske noči,
spati mi ne pusti,
mojemu srcu, ki se duši
tudi dihati ne pusti.

Popotnik sredi nemirnega sveta,
prazna pesniška duša
v mojem telesu ropota,
da v meni prebudi
vsaj košček življenja,
praznega hrepenenja.

Ulice puste so ostale,
popotniku življenje dale
in ga spustile med viharje
neznanega sveta, kjer moja
nemirna duša omaga.

Ostale so le sledi
in osamljene ulice v
hladni jesenski noči.

dragan ignjić