VEM, DA NE GRE
Osuplo in neumno izgleda moj obraz,
ko v ogledalu se zazrem v svoj odraz.
Sem morda v želji svoji« preklet,
ko želim zaživet kot poet.
Bos hodim po trnovi poti življenja.
In kako naj,
misel trpeče duše
zavijem v lepe besede,
ko pa mi krvavijo podplati.
vem dragi poeti,
da tudi iz pretečih oblakov
ne pade vedno toča
in tudi dar za pisanje,
ljube mi, poezije.
Poslano:
14. 11. 2016 ob 13:25
Spremenjeno:
14. 11. 2016 ob 13:39
Dingo, kdo pa zna? Kdo je tisti, ki se nič več ne uči?
In prav imaš, ko praviš - ne pade zmeraj z neba, včasih se prigara :)
Le išči luknje v nebo, išči pot na drugo stran, vztrajaj, lepo je s pesmijo ozaljšat dan :)
Lp in vse dobro
Pi
Dingo,
le pogumno, saj menda nihče ne zna prav zares, vsi se še učimo, enkrat rata, drugič ne, tako pač je. Meni je zelo všeč tole:
Osuplo in neumno izgleda moj obraz,
ko v ogledalu se zazrem v svoj odraz.
Sem morda v želji svoji« preklet,
ko želim zaživet kot poet.
Nasvet pa : nikar se preveč ne glej v ogledalo, ti samo piši, piši :))
lahko noč GJ
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dingo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!