Za cipreso, pred cipreso, med cipresami, v svečo, ki ugaša

gledam. Med grobovi grob vsak s časom osami v svečo, ki ugaša.

Med oblaki, pod oblaki, ki se iz ust kadijo,

gledam drgetavo, ko še zadnjič zagori, v svečo, ki ugaša.

Kondor v letu joče nam in joče vsem ki spijo

nad oblaki. Pod oblaki, kondor dozori, v svečo, ki ugaša.

Težke sive kaplje dežja, let mu kril teže,

padajo v očeta, ki med nami govori, v svečo, ki ugaša.

Še zaprte cvete v rokavicah polože

bližnji, ki jim cvet starosti zdaj še ne cveti, v svečo, ki ugaša.

Med oblake, nad oblake, kondor odleti. V svečo, ki ugaša,

zemlja se zasipa. Ne zasliši se lepeta, v svečo, ki ugaša,

kondorjev več leta.

Peter Rangus