Zelenje ogrne srebrna koprena,

na nebu se zjutraj luna svetlika,

dahnjena sapa nežno svilena,

prekriva obzorje, kot zguljena slika.

Galop konjenice v njej se utaplja,

za sabo pušča izparjeno sled,

brezbrižno in milo kot kaplja,

ki kapne potiho na zdramljeni svet.

Kolona vozeča za jutrom se vije,

vsak dan je daljša za eno vozilo.

Nočna voznica kuliso prekrije,

kmalu večerja bo za kosilo.

Dvakrat zasliši se jezo motorja,

dvakrat voznik pozdravi temo;

preden vozilo dahne z drobovja,

že jo preganja z močno lučjo.

Skodelico belo polni črnina,

guma globoko v asfalt se zažira.

Kazalce na uri zmoti ravnina,

kolo ob kolesu ovinke pobira.

Kolona vozeča za jutrom se vije,

vsak dan je daljša za eno vozilo.

Nočna voznica kuliso prekrije,

kmalu večerja bo za kosilo. 

patriktomsic