Prestrašeno bolščim v pošast,

ki je nenadoma zrasla na moji na poti.

Madonca, pečena sem! Nič me ne more

rešiti vzvratnega polzenja po klancu.

Žareča žarometa se mi kot dvoje

zlobnih oči privoščljivo režita.

S pogledom ošvrknem vsa tri ogledalca. Nikogar ni

za menoj. Vsaj to! Kako sem mogla pozabiti na čas?

Zaklepetali sva se. Nič čudnega, že mesece se nisva videli.

Z desnico otipam ročico menjalnika in dam

v vzvratno. Potem se začnem spuščati po strmini.

Čisto počasi, po polžje, lezem navzdol.

Bog ne daj, da zdrsnem v jarek ali trčim v hrast. Res me

ne mika bližnje srečanje z mogočnim drevesom na

drugi strani asfaltnega traku.

Tako! Trdo stopim na zavoro in zategnem ročno. Nato

poškilim navzgor, šofer kot polbog sedi za volanom.

Prizanesljivo se smehlja in zmajuje z glavo. Zdi se mi, da

slišim njegove misli, tiste znane, za moške tako značilne:

Kaj hočemo! Baba v avtu! Le kdo ji je dal izpit?

Noge se mi tresejo, lica žarijo, vendar vzdržim njegov

pogled. Telo mi zajame pljusk vročine, ki prihaja nekje

od znotraj, iz globin, in s seboj prinaša ihtavo spoznanje:

Zmorem!!!

Misliš, da ne znam? Speljevala sem že pred štirimi

desetletji, v avtošoli. Pozneje ne več. Mi ni bilo treba.

Dam v prvo, počasi spuščam ročno in do konca

pohodim plin. Avto poskoči in ubogljivo zapelje

na kolovoz, ki se izgublja med vinogradi.

Prepotena, tako da se mi bluza lepi na kožo in

poudarja obliko majhnim, še vedno čvrstim prsim,

si glasno oddahnem.

Šolski avtobus izginja za ovinkom, v glavi mi še vedno

odzvanjajo namišljene voznikove besede.

Lea199