Spominjam se, spoznala sva se v tistih dneh,

ko rože že vene in s prvim mrazom

še medved spravi spat se v svojo bazo.

Ljubila prvič sva se kar na gozdnih tleh,

ko si nenadoma, tik pred ekstazo,

izza grmovja slišala nekakšen zeh:

»Nekdo naju ima že ves čas na očeh!«

si šepnila z osuplim mi obrazom.

In jaz, odločen, da ga počim po zobeh,

sem ves razkačen stekel na bodice

brinu, ki naju je zastiral ob straneh ...

Toda zaman, le senca veverice

zbežala je na hrast in tebe zvil je smeh,

ko vrnil sem nazaj se z mrkim licem!

Matej Krevs