Spet govorim zmedeno
ljubi moj Jonas,
in ti si prisiljen poslušati
fantazme te izhlapele starke.
Vem, spet si pozabil
kupiti kruh in mleko,
ker sem te znervirala,
ko si odhajal iz hiše.
In spet si brezciljno hodil
po sprehajališču in hranil golobe
s pozabljenimi drobtinicami.
Zakaj lažeš Jonas!
Mene ne moreš farbati!
Vem, da si se spet sestal
s tisto vlačugo s petega nadstropja
z dvema pepelnikoma na očeh.
A kako se mi samo ta flandra
smeje v obraz, ko hodi mimo po stopnišču?
Fuj Jonas !
Prime me, da jo krepko prebutam
s to mojo trinožno palico.
Tako nizko si padel in to počneš
v posmeh najinem petdesetletnem zakonu.
Vsa ta usrana leta sem trpela zato,
da mi ne bi odvzel skrbništva
nad našo perzijsko mačko.
Toda Jonas,
mačka je izgubila boj s karcinomom.
Ti si izgubil boj z mano...
Dosti je že!
Zahtevam ločitev!
Iz kože te bom dala, Jonas!
Odpeketal boš s culo na rami.
Izgnala te bom iz stanovanja...
To je itak bilo zate
le "pičkina streha".
Če pa je tako Jonas, preseli se
k tisti stari nališpani flandri zgoraj.
Prav zanima me kako se boš
s tem svojim lumbagom vsak dan
vzpenjal na peto nadstropje.
(Dvigalo ne dela že od druge svetovne vojne)
Nisi več mlad, Jonas!
Na plečih jih nosiš šestinosemdeset!
In v tej starosti naju spravljaš v zasmeh.
Kako naj bom ločenka
pri teh letih? Groza!
Spet pozabljam
kaj sem hotela reči...
Pojdi spet ven in kupi
kruh in mleko,
ki si ju pozabil prinesti domov.
Pogovor bova nadaljevala,
ko se bova spomnila kje sva nehala...
Uh spomnila sem se...
Hudičev Alzheimer!
Mačka nam je poginila, Jonas !

Jure Drljepan (JUR)