Ljudje so šepetali,

da je takšna kot njene prednice.

Da ponoči jaha metle in

kuha uroke.

No, saj to ni bilo daleč od resnice,

le da prava resnica drugačna je od govorice.

Pogosto je sploh niso opazili.

Neopazna in previdna je bila,

celo vsakdanja.

Držala se je zase

in ni  veliko govorila.

Dolgi črni lasje so plapolali okoli njenega telesa,

kadar z naravo se je skupaj zlila,

pogosto so se njene noge poslužile plesa.

Čeprav samosvoja in skoraj nevidna

je bila nekaj, kar so ljudje opazili.

Na videz krhka in previdna

je posedovala védenje, ki

je begalo ljudi.

Videvali so jo ob robu gozda,

nabirala je trave in zelišča,

se skrita pred radovednimi očmi

igrala je v tolmunu.

Znala je pogledati v človeške misli

In vedela je, kako se gre v večna lovišča.

A tisto, kar nihče ni slutil,

bilo je v njenih rokah, tam tičala sta moč

in ozdravitev,  v srcu je nosila ljubezen.

Ko božala je otroške glave, marsikdo

postal je jezen

in se obrnil proč od nje.

Nobena bolečina je ni zaslepila,

znala je živeti z njo.

Ne smrt ne življenje je nista otopila,

samota in dotik – oba sta jo krepila.

Bila je tam,

v slehernem dihu njenega mesta,

skrita je bila med strani najstarejših knjig,

včasih je navdihnila umetniške duše

in brez besed pomagala je, ko so drugi potrebovali dotik.

Kdor se je ni bal,

je prišel k njej na pogovor

ali po zdravilno zel.

In nihče ne vedel, ali je kdaj

moški pri njej spal.

Bila je polna skrivnosti,

a z jasnim pogledom na svet.

Ovita v kopreno modrosti

in tihe mistike je le krepila

neskončna ugibanja.

Nihče, a resnično nihče ni vedel,

od kod ta drget,

ko se ti je zazrla v oči

in videla vse tvoji poti.

Almaya