bi mi verjeli, če bi vse to zapisal? besede so vendar

prazne, nihče več ničesar resno ne misli, vse je

zaigrano. sprehajaš se po centru in vidiš le kup

zlaganih nasmehov, ki hitijo v službo,

po opravkih, v trgovino, knjižnico. kamorkoli,

samo da hitijo. predvidljivi so in pusti kot ulične

svetilke, ki jim kažejo asfaltno pot, in ko je prvi

prizor drugega dejanja posnet, odvržejo te lepe

izraze in v grozi uvidiš, da so v resnici brez

obraza, da so njihove oči le majhne črne vdolbinice,

da se redko kdo od njih sploh še spomni, kako je biti

mlad in zaljubljen, ker so izžeti do onemoglosti,

njihova psiha pa je, kakopak, že zdavnaj

doživela brodolom, in sedaj hitijo med kupi

betona, železa in stekla, ker ne poznajo več

ljubezni in njenih sladkih pogačic, tudi tistih od

Škrjanca, in kaj jim potem sploh preostane drugega,

kot da do onemoglosti hitijo, nikoli se ne ve, morda

prebijejo zvočni zid in jih odnese s svetlobno hitrostjo

nazaj v čas, ko se jim še ni mudilo in so bili sveži

in uporni in entuziastični … in zaljubljeni …

Luka Benedičič - Mladi Pesnik