bi mi verjeli, če bi vse to zapisal? besede so vendar
prazne, nihče več ničesar resno ne misli, vse je
zaigrano. sprehajaš se po centru in vidiš le kup
zlaganih nasmehov, ki hitijo v službo,
po opravkih, v trgovino, knjižnico. kamorkoli,
samo da hitijo. predvidljivi so in pusti kot ulične
svetilke, ki jim kažejo asfaltno pot, in ko je prvi
prizor drugega dejanja posnet, odvržejo te lepe
izraze in v grozi uvidiš, da so v resnici brez
obraza, da so njihove oči le majhne črne vdolbinice,
da se redko kdo od njih sploh še spomni, kako je biti
mlad in zaljubljen, ker so izžeti do onemoglosti,
njihova psiha pa je, kakopak, že zdavnaj
doživela brodolom, in sedaj hitijo med kupi
betona, železa in stekla, ker ne poznajo več
ljubezni in njenih sladkih pogačic, tudi tistih od
Škrjanca, in kaj jim potem sploh preostane drugega,
kot da do onemoglosti hitijo, nikoli se ne ve, morda
prebijejo zvočni zid in jih odnese s svetlobno hitrostjo
nazaj v čas, ko se jim še ni mudilo in so bili sveži
in uporni in entuziastični … in zaljubljeni …
Sicer ne vem, če je to poezija, pozdravljam pa misel, ki jo tvoj zapis nosi.
lp
Pesem v prozi je, arabela. Drugačna, prav gotovo. Po mojih izkušnjah te, če ni spretno napisana, ne zadene toliko, pusti pa močan vtis in bolj jasno pove zgodbo. Včasih pišem tudi tako, odvisno, kaj želim povedati.
Hvala za tvoj komentar. :)
Lep dan
Pri mojih 41 ti lahko zagotovim, da ni tako.
Tudi, ko sem togotna, sem še vedno živa.
In to precej.
Lep dan ti želim.
T.
Tamara, hvala, da si se oglasila. Zdi se mi dobra spodbuda, da povem zgodbo te pesmi.
Pesem ne nagovarja ljudi, ki so starejši, kot kontrast mlajšim (če potegneva navidezno ločnico med 'mlajši' in 'starejši', kjerkoli že, čeprav sam tega ne maram in temu pogosto nasprotujem). Pesem govori o ljudeh na ulici, ki imajo sami s seboj toliko opravkov, ki jih niso in jih niti nimajo moči niti znanja razčistiti. Tako se ne ozirajo na reveže, ne odgovarjajo na pozdrave, drobna dejanja sočutja jih ne nagovorijo. Oziroma jih, vendar imajo v sebi toliko "smeti", ki jih še niso zmetali ven, da jih to ne nagovori, ampak jih zbode, ker jim postavi ogledalo pred obraz.
Pesem pa pravzaprav ni niti kritika teh ljudi - konec koncev se tudi sam marsikdaj znajdem med njimi -, vendar splošnega življenja v družbi, ki ne dopušča vzeti si časa zase, dobra in pozorna dejanja so vse prepogosto prezrta, cenijo pa se ponekod predvsem dosežki, opravljeno delo in število ljudi, ki so pod teboj.
Kontrast, ki si ga razbrala, da je med starejšimi in mlajšimi, je v pesmi mišljen kot kontrast med sedanjostjo (ki smo jo navajeni interpretirati kot nikoli dovolj dobro, zato tudi gradimo načrte za prihodnost) in preteklostjo (ki se je vsakdo rad spominja, najsi jo je preživel v toplem domu ob kaminu ali pa v tako ali drugače hladnem koncentracijskem taborišču).
Ko sem jo pisal, sem imel še bolj izrazito v mislih mlajše, kot pa starejše, če sem iskren, a to niti ni važno.
Tudi jaz ti želim lep dan.
Poslano:
05. 11. 2016 ob 11:56
Spremenjeno:
05. 11. 2016 ob 12:05
;)
Prav.
Lepo bodi,
T.
Mladi pesnik
Strinjam se s tabo. Tudi sama opažam brezbrižnost hitečih ljudi. Spomnim se nekega jutra, ko sem hitela v službo. Na pločniku je ležalo mlado dekle. Vsi so mirno hodili mimo, kot da je ni. Pokleknila sem in jo spravila k zavesti. Morala sem se prepričati, da ve kje je, da je lahko vstala. Bila je tujka. Prisilila sem jo, da je po telefonu poklicala pomoč. Mimo mene sta šli sodelavki. Ne bom pozabila vprašanja v smehu: "Si že začela službo?"
Tudi sama kdaj sklonjene glave prezrem ...
Vse dobro
filia, lepo, da si se oglasila tudi na "mojem" kotičku. :)
Vesel sem, da si delila to izkušnjo. Prepričan sem, da so takšni prizori (deklet, ki ležijo na pločniku) vse prej kot neobičajen in redek pojav. Zelo lepo reč si storila in sam si zelo želim, da bi imel toliko volje in poguma, da bi, če se - bognedaj - kdaj znajdem na tvojem mestu, odreagiral po tvojem vzoru. In to, verjetno se boš strinjala, ni kar samo po sebi umevno ...
Lep konec dneva ti želim.
Všeč mi je ta pesem v prozi.
Morda bi razmislil (pa to ni nujno vezano na to pesem), ali so v pesmi besede ali verzi (povedi), ki pesmi "nič ne prinesejo" - pravzaprav je to izraz, ki si ga lahko dovolijo le usposobljeni kritiki. Kar lepše rečeno pomeni, da pesem nič ne izgubi, če nekaj iz pesmi izpustimo. To se največkrat nanaša na vsebino, vendar moramo biti previdni, da se ob tem ne izgubi ritem ali nit.
Če si opazil, sem pred kratkim objavil kratko pesem, pa sem dobil odličen predlog, da še eno besedo izpustim, ob tem pa bi celo vsebina dobila drugo "barvo" (ali celo dve črtici ) . Povedati hočem, da ni dovolj le pogum za pisanje verzov, še več poguma je včasih potrebno za brisanje ...
Lp, Jošt Š.
Jošt, odličen predlog! To je največja težava, s katero se soočam, ko pesnim v prozi (in zadnje dni je to zelo pogosto), in še kako zelo me je nagovorilo, ko si napisal, da "ni dovolj le pogum za pisanje verzov, še več poguma je včasih potrebno za brisanje ..."
Predlog, ki si ga za tisto pesem dobil, sem opazil, in res sem se čudil, kako bi bila pesem iznenada predrugačena, ne da bi kaj dodal (ampak zgolj izpustil, in to eno samo besedo). Sicer je to izpuščanje besed pri kratkih pesmih, kot je bila tista tvoja, še bolj na mestu kot pri pesnjenju v prozi, ampak gotovo zelo zgleden primer. ;)
Bom vzel na znanje. :)
Hvala in lep večer želim.
Lepo, jedrnato, zbrano, zabavn in kot je videti ti gre tudi proza v pesmi dobro od rok, tudi sam jo pišem, bravo!
Lep večer!
Hvala, romano, zares prijazno od tebe, da nas vse po vrsti takole spodbujaš!
To res cenim. :)
Lep večer tudi tebi!
Jaz verjamem:-)
Lep ustvarjalen dan ti želim
Me veseli. :)
Hvala za komentar, westre.
Lep dan tudi tebi.
Mladi Pesnik, ok, brisanje odvečnosti, lahko ti nakažem ... ampak eno bi pa vseeno rada še prej: jaz ne bi postavljala nasproti mladosti in starosti (zveni kot bi podlegli kakim predsodkom), ampak hiteče / avtomatizirane ljudi nasproti tistim, ki so še samosvoji / čuteči.
Lp, Ana
urednik
Poslano:
09. 11. 2016 ob 18:39
Spremenjeno:
09. 11. 2016 ob 21:55
Ana, pozdravljena,
omenjena pesem je moja sploh prva pesem v prozi, tako da bom vsako konkretno kritiko in predlog za izboljšavo sprejel z odprtimi rokami.
Kar se tiče 'nasprotja med starostjo in mladostjo' pa sem že v enem od prejšnjih (daljših) komentarjev pojasnil, da pesmi nisem dojemal kot nasprotje med posamezniki, ki so starejši, in posamezniki, ki so mlajši, ampak kot nasprotje med dragoceno izkušnjo mladosti iz preteklosti in nikoli dovolj dobro sedanjostjo. Ne gre toliko za kritiko starejših, kot gre za kritiko posameznika, ki izgubi otroka v sebi in se prepusti vsej melanholiji v svetu, namesto da bi upal, zaupal in ljubil tako nevzdržno in brez predsodkov kot nekoč.
Lp
urednica
Poslano:
10. 11. 2016 ob 18:47
Spremenjeno:
10. 11. 2016 ob 18:50
Pa poglejva v drobovje pesmi ;)
(v začeteku ne bi ponavljala naslova)
bi mi verjeli, če bi vse to zapisal? besede so vendar
prazne, nihče več ničesar resno ne misli, vse je
zaigrano. sprehajaš se po centru in vidiš le kup
zlaganih nasmehov ljudi, ki hitijo bogve kam, v
službo, po opravkih, v trgovino, knjižnico. kamorkoli,
samo da hitijo. predvidljivi so in pusti kot ulične
svetilke, ki jim kažejo asfaltno pot, in ko je prvi
prizor drugega dejanja posnet, odvržejo te lepe
obraze (izraze?) in v grozi uvidiš, da so v resnici brez
obraza, da so njihove oči le majhne črne vdolbinice,
da se redko kdo od njih se sploh še spomni, kako je biti
mlad, lep in zaljubljen, ker so izžeti do fizične
onemoglosti, njihova psiha pa je, kakopak, že
zdavnaj razglasila brodolom, in sedaj hitijo med (tu bi dala kak bolj učinkovit glagol, morda doživela?)
kupi betona, železa in stekla kot napol mrtvi, ker so
res, ker ne poznajo več ljubezni in njenih sladkih
pogačic, kot tudi tistih od Škrjanca, in kaj jim potem
sploh preostane drugega, kot da do onemoglosti
hitijo, nikoli se ne ve, morda prebijejo zvočni zid in
jih odnese s svetlobno hitrostjo nazaj v čas, ko se jim
še ni mudilo in so bili sveži in lepi in mladi … in
zaljubljeni … (tudi kaj bolj udarnega namesto lepi in mladi, npr. in smeli in odločni ...)
Premisli, preberi pesem v različnih verzijah tudi na glas, kako se ti sliši?
Lp, Ana
Ana, že takoj v začetku: hvala za tvoj trud in čas, ki si si ga vzela za popravke. :)
Po večkratnem branju tvojih predlogov, sem večino že takoj sklenil upoštevati, ponekod se mi pa vseeno kolca po originalnih različicah. Zdi se mi denimo škoda črtati prvi verz, ker naslov 'bi mi verjeli?' še ne namiguje, čemu naj bi se verjelo in zakaj, prvi verz nato razkrije, čemu, nadaljevanje pesmi pa še zakaj.
Glede zaključka (in tistega vmesnega dela, na katerega se navezuje oz. ga ponavlja) se strinjam, da bi se dalo najti kaj bolj učinkovitega in originalnega. Danes bom še pustil prvoten zaključek in ga zamenjal v prihodnjih dneh, ko bom imel več časa in navdiha za razmislek o primernem nadomestilu.
Pustil sem tudi še 'fizično' onemoglost in 'razglasitev' brodoloma, dokler se mi ideje (ki zaradi mojih raznih obveznosti in utrujenosti trenutno naletavajo ob blokado) ne poležejo in se odločim o zamenjavi.
Preostalo sem pa upošteval in se ti zahvaljujem za pomoč, ki mi bo prišla prav tudi pri piljenju pesmi v prozi, ki jih še nisem objavil.
Lp
Ana, popravki so narejeni. Upošteval sem vse tvoje nasvete in dodal primesi lastnega navdiha. Edino začetek prvega verza sem ohranil.
Hvala za vse in lep pozdrav,
MP
urednica
Poslano:
24. 11. 2016 ob 20:59
Spremenjeno:
24. 11. 2016 ob 20:59
Pesem, ki s simpatijo (in možnostjo od-rešitve), morda tudi z zaskrbljenostjo, predvsem pa z rahlo ironijo, kaže na nesmiselnost hitenja, ki nas navija do onemoglosti in na katerega se z leti povsem navadimo ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!