Veter jih niha, metež razkriva,
počasi počitku sledijo
ni jim več mar za luno v oblakih
zvezde in sonce v prostrani naravi,
želijo si sanje in jutro pomladi,
ko bodo zopet življenje kalili,
ter skozi zelene planjave,
v prihodnost zavili.
Poslano:
04. 11. 2016 ob 11:06
Spremenjeno:
04. 11. 2016 ob 12:00
Lepo napisano, taka je pač prihodnost starejše populacije in jeseni, kajne?
Lep ustvarjalen dan ti želim Felix!
Da, jesen nas vedno spominja na minljivost življenja ter upanja in vprašanja, kaj je tam čez? Vendar ta upanja nikoli ne dobijo odgovora.
romano, upanje živi in se za obzorjem zgubi, z nami. Hvala
Felix, pozdravljen
Lepo si napisal.
Zanima me, zakaj me non stop mečeš ven kot da te ignoriram,
v resnici pa nikogar. Ne razumem tega. Zato ti tudi pišem.
Želim ti lep dan .
hope
hope, oproščam se,
žal nimam odgovora, upam, da ga ima upravitelj spletne strani.
Sicer pa mi to tudi srce nebi dopuščalo, mi v hiši še pajka odnesemo ven, tudi škodljivce katere najdemo na parceli odnesemo v bližnji gozd, kljub temu, da se nam včasih vračajo.
hope naša vrata so ti vedno odprta in z upanjem zremo v njih.
Lepo, Feliks.
U redu je.
hope
Felix, krasno napisano.
Lp i ugodna večer!
Katica
Hvala Katica,
Več kot je preteklosti manj je prihodnosti, pa vendar se vedno bolj oziramo v prihodnost ter vedno bolj živimo v preteklosti.
A oboje je naš zaklad življenja. Katica tudi tvoje misli so vir moje prihodnosti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Felix
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!