si sedela na tisti beli klopi z norim konjem in mu
s svojimi ustnicami čistila medeninaste gumbe na
malomarno zavezani kravati njegovega otroštva?
se je smel dotikati tvojih ponikljanih misli, tvojih
samorastniških bradavic, jesen? je bilo zadnjič?

si mu pripovedovala o ognjenem vetru, o sramoti
v luknjastih gubah svojega perila in o želji, da bi
se vroča sapa iz njegovih nozdrvi še pred prvimi
snežinkami morda zadnjič poigrala s tvojo mrzlo
kožo, s tvojo žabjo željo po muljastem zavetju?

ostareli smo, jesen: konj, klop, ti in jaz in ni si
kaj prida obetati od zelenega jurija in njegovih
picekov, ki nam bodo pomladi brizgnili v žile
svoj samoohranitveni adrenalin: morda le kak
verz, ki bo za bežen hip zbudil brezbrižje neba.

Dani Bedrač