Provokativna, da začne ptica v tebi nemirno frfotati s perutmi in zadevati ob svojo kletko. Zelo mi je všeč. 

Najlepša hvala! Napisana v znamenju praznika, ko se pokaže vsa narejenost ljudi ... dan mrtvih je težak praznik za vse. Posebej za tiste, ki imamo za kom točiti solze. Sama imam 'tam' očeta, zato se vsako leto na ta praznik počutim kot ptica v kletki, ko prejemam obtožujoče poglede vseh, ki ne razumejo, da mi ni treba stati prav tam, prav tisti dan ... tisti spomenik poznam na pamet in če kaj, vem da pokojnih ni tam. So v vsem in ničemer. In luč jim lahko prižgeš, ko to začutiš. Kjerkoli. Predvsem za kaj takega ne potrebuješ datuma na koledarju, kupa rož in družbe vseh sorodnikov, ki tekom leta sploh ne vedo, da je ta človek kdaj živel. :)

S povedanim se še kako strinjam ... tudi sam grem veliko raje na grob takrat, ko se čutim pripravljenega, da se z nekom (spet) povežem -- če na samem, še toliko bolje. Letos sem šel na grob meni iz otroštva najdražje osebe dvakrat: ko sem šel prvič, sam, zvečer, sem se od topline, ki sem jo v sebi začutil, na licu mesto zjokal ... ko sem šel drugič, skupaj z gručo ljudi, po maši, sem se tudi skoraj zjokal, a ne od sreče, tako kot prvikrat, marveč od žalosti, kako smo vsi po vrsti pozabili, da ta praznik ni dan žalosti, ko objokujemo "svoje" izgube in našo nezmožnost povezovanja z njimi. Praznik naj bi nas v svojem bistvu konec koncev spomnil, da naši dragi živijo še naprej (če ne drugje, pa vsaj v naših srcih in spominih). Poleg tega bi se brez tega praznika (kot si že sama lepo napisala) utegnilo zgoditi, da bi ljudje čez leto na svoje prednike preprosto pozabili in vse prepogosto se zgodi, da se z njimi marsikdo res poveže le enkrat na leto. 

Pesem, ki z bežno sliko starke (poosebljen hlad, otopelost), ki prižiga svečko (ta gori dlje od spomina na mrtvega) na grobu, iz navade, morda niti več ne ve, komu (sebi?), kaže na zunanje plehko čredno doživljanje praznika, v katerem se gotovo najdejo tudi tisti, ki se še znajo resnično povezati z umrlimi, preko notranjih misli in spominov ... vendar tega ne moremo videti navzven ... čestitke k pesmi,

Ana

Čestitke za podčrtanko! Pesem si je to značko nedvomno zaslužila! :)

Lep dan

Najlepša hvala Ana ... ja, s časom spomini pobegnejo, ostanejo pa navade ... tako za uteho, dokler se tudi ta ne prevesi bolj kot ne (kot si sama lepo napisala) v čredni nagon. Priučena črnina. :)

Najlepša hvala tudi tebi Mladi Pesnik.