*
Noge namakam
v penasto morje oblakov.
Kaplje soli celijo rane.

*
Rada gledam
sence časa na ljudeh.
Temnijo.

*
Svetovi bežijo
na krošnje dreves.
Jutro zaostaja.

*
Ne nisem preglasna in
se ne ponavljam,
ko čez soline odmevam,
da sva.

*
Pregosta za žarke svetlobe
in pretežka za tvoj smeh
sem zrasla v robidje.

*
Ne ljubimo vsi enako
in ne spominjamo se vedno.
Ker imamo drugačna mala srca.

*
Ambrozija na pomečkani travi,
preskakovanje korenin.
Tek za mahovnatimi spomini.

*
Z utripom mesta
na začetku hoste
rastejo betonske sanje.

*
Izginjam.
Ujeta v votlo kostenenje
vsemogočnega telesa.

*
Čelo nastavljam
drugačnim zgodbam.
Dirigiram mizanscene.

Barbara Žvirc