Jesenjenje
Veter je potihnil v krošnjah brez,
iz objema sonca izvila se je krošnja…
kot v tiho spanje vabi hlad z nebes,
le šelesti med listjem tiha prošnja.
Spet je tu, čutim jo, diši,
v večnem odhajanju se malo obotavlja,
kot nostalgična pesem njen zvok zveni
v korakih počasnih, šuštenje se ponavlja.
Pogovor vodi veter, ki blago zdaj vrši,
šepeta, nemirno kuštra mi pramene
v dalji še en zbogom zvon zvoni,
ko v jesenskih barvah, ljubezen moja vene.
Še zadnji žvižg pobožal je uho,
ko jati ptic zaklenil se je kljun,
v koreninah zaspalo je zlato,
življenja ključ obrnil je obroč.
Arabela, sviđaju mi se stihovi, odlično!
"Še zadnji žvižg pobožal je uho,
ko jati ptic zaklenil se je kljun,
v koreninah zaspalo je zlato,
življenja ključ obrnil je obroč."
Lp!
Katica
Hvala Katica za ta lep komentar. Pozdrav tebi!
Čudovita pesem, rahločutna, topla...
Mirno nočko želim!
Morda je ravno zaradi tvoje želje bila noč mirna? Hvala, Romano.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
- 29. 10. 2016 ob 13:57
- Prebrano 704 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 296.69
- Število ocen: 16