v oblaku sprejemanja
sva stopala iz teme v dan
tam na koncu sanj
si pustila priprta vrata
do kolodvorske čakalnice
polne brezdomcev in pijancev
katerih misli so plavale po kalnem akvariju
polnem izgubljenih idealov
pristopil sam da bi jih nahranil
a nekateri so že ležali na hrbtu
z močno izbuljenimi očmi
drugi so grozno hlastali za zrakom
takrat sem prestrašen pobegnil
nimam več dovolj močnega srca
da bi ljubil bedo
hranil odmrznjene ptice selivke
in nalival kozarce vode
crknjenim ribam
zaprl sem vrata čakalnice
stopil na avtobusno postajo
in vstopil na prvi avtobus ljubezni
poln brezposelnih gastarbajterjev
in zasnifanih direktorjev
ter se z njim odpeljal v tvoj objem
mati Slovenija
Strašljiva antidomoljubna pesem, ki potencira stanje, da bi bilo sploh opaženo, podobe nenehnega čakanja in potovanja (k boljšem jutri, ki je že preteklik) podpirajo to atmosfero, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pohandy
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!