"Ura, ki na zidu tam tiktakaš,

povej mi, koga čakaš?

Nemirno, naglo bije ti srce,

povej mi brž, zakaj ti gre?"

"ah, mladenič ti preljubi,

kako to, da se z mano ukvarjati se ljubi?

Zakaj me, samotarko,to sprašuješ?

Zakaj mi besede takšne beseduješ?"

"Ah, ti ura, ljuba starka,

zadelo me veliko je gorje-

potopila se je sreče moje barka,

vse pa samo na slabše gre!"

"Molči, molči, rosnoglavec,

ti ne veš, kaj pravo je gorje-

to si ti le misliš, domišljavec,

ti prepričan si, da mladenič to najbolje ve!

Poslušaj zdaj moje ti besede,

ti si šele fantič mlad,

tvoje srce še ni okusilo resnične bede,

v tebi biva še pomlad!

Sedaj prihajajo mladostna tvoja leta,

to najlepše obdobje je v življenju,

čas, ko te vse bolj bodo zanimala dekleta,

zato ne obupuj, ne prepusti se trpljenju!"

"Ah ti ura, starka mila,

ti ne razumeš mojega trpljenja!

V srcu mojem je ljubezen do dekleta vzklila

in nisem slutil, da mi ljubezen moja bo toliko hudega storila!"

"Molči, molči, nić ne toži,

mladenič ti zaljubljeni!

Odpovej se zdaj ti svoji roži

in ne boj se, postal boš človek ljubljeni!

Išči zdaj ti dalje ljubezen svojega srca!

Nikar ne joči, dvigni glavo,

saj nekoč srečal boš pojavo,

ki rekla bo, da rada te ima!

Če imel boš dekle rad,

če ob njej v tebi vrela bo pomlad,

tedaj podari ji srce,

imej jo rad, naj to ona ve!

Nekoč bosta skupaj okušala življenje,

spoznala bosta srečo in gorje,

takrat vedela bosta, kaj resnično je trpljenje

in da ga zmožno je premagati le zvesto je srce.

Sedaj pojdi in živi svoje življenje,

izpolnjuj ti dan za dnem svoje hotenje!

Naj ti zvezde na nebu žarijo

in naj ti ljubezni, sreče ter zdravja podarijo!"

"Hvala ti, oj starka mila,

da si razsvetlila mi srce!

Ti si meni svetlobo podarila,

zato jaz večno tvoje hvalil bom ime.!

A sedaj povej mi, starka ljuba,

zakaj se ti, dobrotnica mi žalostiš?

Je to dolg, neizpoljena obljuba?-

daj, povej no  zakaj trpiš?"

"Ah mladenič moj predragi,

jaz izgubila sem svoj dom,

osamljena sem, zapuščajo me dragi,

v samoti jaz umrla bom."

Molči, molči, starka ljuba,

ne boš trpela ti v samoti,

jaz vzamem te s seboj,

ti ostala vedno boš z menoj

in jaz vedno bival bom s teboj-

to moja je obljuba,

plačilo nesebični ti dobroti!"

Takole rekši mladenič vstane,

osamljeno uro z zidu on sname

in jo vzame s sabo v življenje-

tako se končalo je urino trpljenje.

orfej