Nič več sami

 

 

 

Sediva skupaj, z mislimi

daleč vsaksebi dovoliva soncu,

da preseva skozi oblake.

***

 

Kačji pastirji, ob ubranem kvakanju žab, plešejo

svoj svatbeni let. Sem ter tja izpod neba zaseka krik

ptice. Številne, med trstičje potuhnjene oči

prestrašeno oprezajo za plenilci.

 

Mami Angie mi je povedala, 24. maja, le nekaj ur pred mojim 21.

rojstnim dnem. Na tekočih stopnicah, v blagovni hiši domačega

kraja je vame pljusnil slap besed in mi v naročje naplavil zamolčano

skrivnost. Vedenje, ki me je v hipu spremenilo v iskalko, iz nje pa

naredilo hiperaktivno čistilko, ki je za goljufivimi

nasmehi skrivala rdeče obrobljen pogled.

 

Potem sem iskala, ko sva se končno našli, si me povabila

sem, na kmetijo, in me pospremila na grob najine Mame.

Nazaj grede si veliko govorila,

o noči slovesa,

o noči iz 24. na 25. maj,

o noči, ko si se bala zaspati.

 

Takrat je najina Mama, prekrita do prsi, z glavo na visoki blazini,

negibno ležala. Oči, nekdaj tako žive in polne nemira, je imela

napol zaprte. Ustnice, za katere se je zdelo, da so brez daha, so

zatrepetale. Sklonila si se bliže in iz skoraj brezglasnega šepeta

razbrala, z nekaj premolki prekinjeno, priznanje:

Judy, sestro imaš, samo leto starejšo od sebe.

 

Trenutek je minil in čas se je tiho pretočil v večnost. Do dna

izpraznjena si zrla v nov dan, 25. maj, in si v mislih ponavljala:

Nisem edinka. Nič več nisem sama.

 

Kačji pastirji, ob ubranem kvakanju žab, plešejo

svoj svatbeni let. Sem ter tja izpod neba zaseka krik

ptice. Številne, med trstičje potuhnjene oči

prestrašeno oprezajo za plenilci.

 

Usta ti silijo v nasmeh, ob kotičkih se ti nabirajo gubice.

Naenkrat se mi zazdi, kot da v ogledalu vidim sebe.

V čem si drugačna? Kaj si imela, da

si lahko ostala z njo?

 

Utrgam cvetočo vejico in si jo položim v krilo.

Jutri se vračam. Čaka me Mami Angie. Še prej odnesem

teh nekaj modrih cvetov najini Mami na gomilo.

Niso spominčice, kot med nama ni spominov.

 

Lea199

Lea199

Poslano:
19. 10. 2016 ob 20:51

Po sliki: Andrea Kowch – Knoll´s Edge

http://www.andreakowch.com/325502/new-works/

Zastavica

gorskijavor

Poslano:
20. 10. 2016 ob 19:48

Draga Lea,


Malo sem pozna, vendar za branje "si je treba čas vzet", ( Šifrer )

ti me impresioniraš s svojimi prepletenimi mislimi in vprašam te, ali imaš napisano tudi kaj v prozi ?


Lepa in žalostna!


lp            GJ




Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 10. 2016 ob 18:54

Zanimiva pesem, ki res meji na prozo. Malo sem zmedena, kdo je mami in kdo mama, kdaj katera od sester govori, razmišljam, kako bi se to dalo bolj jasno zaznamovati?

Lp, Ana

Zastavica

Lea199

Poslano:
23. 10. 2016 ob 22:37

GJ, hvala za lep komentar!

Počnem zelo veliko stvari, od risanja, fotografiranja, pisanja haikujev, zgodb in v zadnjem času romana.

Vse to ob vseh obveznostih in gibanju v naravi, brez hoje ne morem. 

Obžalujem samo, da imajo dnevi premalo ur.

Lp, Lea

Zastavica

Lea199

Poslano:
23. 10. 2016 ob 22:45

Ana, 

upala sem, da se ob tej pesmi ustaviš, mi napišeš komentar in tudi, da mi morda daš kakšen nasvet.

Za katerega ti bom zelo hvaležna. Pesem mi res veliko pomeni.


Meni, avtorici, je vse kristalno jasno, kako je bralcu, pa je drugo vprašanje. Sedaj pa k obrazložitvi:


Pripovedovalka je ves čas posvojenka (prva oseba ednine), obrača se k sestri, ki je živela z biološko mamo (druga oseba ednine).


O posvojiteljici (Mami), ki ji je skrivnost zaupa v trgovskem centru, pripoveduje v tretji osebi ednine.


Potem preide v pripoved o njuni pravi materi:


Prav takrat je Mama, prekrita do prsi, z glavo na visoki blazini, negibno ležala.


Upala sem, da bo zaradi besedne zveze „prav takrat“ in zaradi uporabe druge osebe, ko se hči skloni k umirajoči, razumljivo:


Sklonila si se bliže in iz skoraj brezglasnega šepeta razbrala, z nekaj premolki prekinjeno, priznanje:

(druga oseba ednine)


Zaenkrat mislim, da bi morala popraviti zadnjo kitico:


Niso spominčice, kot med

nama, z Mamo, ni spominov.


Potem bom razmišljala, kako naprej. Morda, bo dolgo trajalo, a se potrudim. 

Upam, da najdem ali skupaj najdeva rešitev. Hvala za komentar in za pomoč!


Lp, Lea

Zastavica

Jošt Š.

Poslano:
23. 10. 2016 ob 23:58
Spremenjeno:
23. 10. 2016 ob 23:59

Ja, to besedilo je kar zapleteno. A meni je bila dovolj slika (ki jo je sicer potrebno znotraj linka šele poiskati), da se mi je tudi besedilo razkrilo. Tudi odstavki ter ločevanje mama in mami osvetlijo vsebino. 

Je pa še vedno res, da bi po prebranem težko kar takoj napisal "obnovo"... Vendar se zato toliko raje vrnem v ponovno branje. (Seveda pa ne trdim, da razumem vse pravilno ...facebook chat emoticon smile ).

Mene privlačijo skrivnostna ali nenavadna besedila. V užitek mi je vse, kar je skrivnostno, prikrito, da ostajajo samo slutnje ali vprašanja ...

Torej mi je bilo to besedilo izziv in hkrati v užitek.

Lp, 

Jošt Š.

 

Zastavica

Lea199

Poslano:
24. 10. 2016 ob 11:12
Spremenjeno:
24. 10. 2016 ob 11:15

Ana, samo medklic, imam dve rešitvi, za kateri verjamem, da bosta naredili pesem razumljivo širšemu krogu bralcev. Popravim, ko bom imela dovolj časa. Danes imam goro opravkov, morda jutri. Če ne bo šlo, se potrudim, da ideji izpilim do konca tedna.

Jošt Š., hvala! Me veseli, da me razumeš :) še bolj me veseli, da ti je branje izziv :)

Lp, Lea

Zastavica

Lea199

Poslano:
25. 10. 2016 ob 20:56
Spremenjeno:
25. 10. 2016 ob 20:59

Ana, danes sem nekaj dodelala, morda bo dovolj, morda ne. Razmišljala sem, da bi Mami in Mamo poimenovala, da bi jima dodala zaimka moja in najina, potem sem se odločila kot sem se. Še tako se mi zdi, da imam preveč zaimkov (najina).

Tudi o tem, da bi že na začetku (v 3. kitici) napisala, da je starejša sestra posvojenka sem razmišljala.

Lepim, kar sem skup spravila:

Nič več sami


Sediva skupaj, z mislimi

daleč vsaksebi dovoliva soncu,

da preseva skozi oblake.

***


Kačji pastirji, ob ubranem kvakanju žab, plešejo

svoj svatbeni let. Sem ter tja izpod neba zaseka krik

ptice. Številne, med trstičje potuhnjene oči

prestrašeno oprezajo za plenilci.


Mami Angie mi je povedala, 24. maja, le nekaj ur pred mojim 21.

rojstnim dnem. Na tekočih stopnicah, v blagovni hiši domačega

kraja je vame pljusnil slap besed in mi v naročje naplavil zamolčano

skrivnost. Vedenje, ki me je v hipu spremenilo v iskalko, iz nje pa

naredilo hiperaktivno čistilko, ki je za goljufivimi

nasmehi skrivala rdeče obrobljen pogled.


Potem sem iskala, ko sva se končno našli, si me povabila 

sem, na kmetijo, in me pospremila na grob najine Mame.

Nazaj grede si veliko govorila,

o noči slovesa,

o noči iz 24. na 25. maj,

o noči, ko si se bala zaspati.


Takrat je najina Mama, prekrita do prsi, z glavo na visoki blazini,

negibno ležala. Oči, nekdaj tako žive in polne nemira, je imela

napol zaprte. Ustnice, za katere se je zdelo, da so brez daha, so

zatrepetale. Sklonila si se bliže in iz skoraj brezglasnega šepeta

razbrala, z nekaj premolki prekinjeno, priznanje:

Judy, sestro imaš, samo leto starejšo od sebe.


Trenutek je minil in čas se je tiho pretočil v večnost. Do dna

izpraznjena si zrla v nov dan, 25. maj, in si v mislih ponavljala:

Nisem edinka. Nič več nisem sama.


Kačji pastirji, ob ubranem kvakanju žab, plešejo

svoj svatbeni let. Sem ter tja izpod neba zaseka krik

ptice. Številne, med trstičje potuhnjene oči

prestrašeno oprezajo za plenilci.


Usta ti silijo v nasmeh, ob kotičkih se ti nabirajo gubice.

Naenkrat se mi zazdi, kot da v ogledalu vidim sebe.

V čem si drugačna? Kaj si imela, da

si lahko ostala z njo?


Utrgam cvetočo vejico in si jo položim v krilo.

Jutri se vračam. Čaka me Mami Angie. Še prej odnesem

teh nekaj modrih cvetov najini Mami na gomilo.

Niso spominčice, kot med nama ni spominov.

Kaj misliš, Ana, sem blizu? Vesela bom tvojega mnenja. Hvala!

Lp, Lea

Razmišljala sem tudi, da bi pustila poševno le Mamine besede, ki so premi govor, ostalo je razmišljanje (notranji monolog).

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
25. 10. 2016 ob 21:18

Ja, tole bi bilo veliko bolj jasno in razumljivo, tudi glede poševnega teksta (Mamine besede, notranji monolog pa pustiš kot tok pripovedi),

lp, Ana

Zastavica

Lea199

Poslano:
25. 10. 2016 ob 21:38
Spremenjeno:
25. 10. 2016 ob 21:39

Ana, hvala!

Sem popravila. 

Res sem vesela tvoje pomoči. Tako se učim.

Lp, Lea

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
25. 10. 2016 ob 21:49

Fabulativna pesem (snov za cel roman), ki z občutljivostjo in globino pokaže, kako nova življenjska dejstva prebudijo čutenje do sebe, soljudi ... del pesmi, ki se ponovi (o naravnem okolju), nas vabi v razmišljanje: ali lahko nekaj tako zunajega (naravni boj za obstoj in nadaljevanje vrste ...) dojemamo enako pred in po tem, ko izvemo za nova dejstva? -  nevsiljivo mojstrsko prikazano, čestitke, za celotno pesem, seveda,

Ana

Zastavica

gorskijavor

Poslano:
26. 10. 2016 ob 01:44

Čestitke <3



lp                   GJ

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Lea199
Napisal/a: Lea199

Pesmi

  • 19. 10. 2016 ob 20:49
  • Prebrano 969 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 703.2
  • Število ocen: 21

Zastavica