Poslušaš odjeke telesnih želja

na gladini jutranjega prebujanja duše.

Na obrazu se sprehajajo razlite sanje,

kot mozaik dotikajočih se čustev.

Razbita nedolžnost vzgiba

se končno splazi skozi začetke.

Svetloba pogleda potuje toliko časa,

dokler ne sreča opazno gledajočih oči.

Sivina neba duši barvitost pokrajine,

kot trdno ujeto spodmikanje podtalnega.

Posledice razmišljanja temeljijo na utvari

in nagrmadena volja se kopiči na veri upanja.

V stopljenem korakajo strasti odtisov,

kot neznanke za uzrtim pred seboj.

V lase se je zagrnila presahnjena noč,

zvezde dihajo mislim za obzorje utripa.

Zaspiš v prisluhu misli, kot potujoč sij teme,

razgrnjeno krilo usode na neslišni praski prostora.

Dare Gozdnikar