ANIMA
Na pomen jabuke ne odaziva se ćutanje
Amfora u rukama izvijeni je levak
Prapočetka
Mešam znoj orača sa svojim mlekom
Crnicu
Lekovitim nektarom pojim
U vinu moje krvi
Okrepi se usahlo polje
I tako sam tečna da izliću potop
U zagriženi greh amnezije tvoje
Da, molk je v tej pesmi nepotreben. Treba je napolniti amforo z občutji, ki povezujejo dve osebi. Podčrtam.
Lp A
Sve pohvale, Pjesnikinjo!!!
Sjajna pesma. Čestitam!
lp
Jagoda
Potpisujem sve gornje pohvale.
Lp!
Katica
Slažem se Andrejka
lp Marina
Hvala pesniče!
lp Marina
Hvala draga Jagoda!
lp Marina
Hvala Westre!
lp Marina
Hvala Katice!
lp Marina
urednica
Poslano:
22. 10. 2016 ob 18:55
Spremenjeno:
22. 10. 2016 ob 18:56
Koliko pradavnine je v naših dušah? Je sploh možno spominjanje in ali amnezija (trenutnega življenja) lahko povozi praspomin? Majhne poteze (in širokopemnski simboli): jabolko, amfora, mleko, nektar, kri, tako značilne za žensko (in dušo), delajo to pesem tako veččasno ... (in morda odrešujočo za tistega, ki se mu posveča) - čestitke,
Ana
Sjajno Ana..Videla si pesmu, a autoru je to najveci kompliment...
srdačan pozz
Marina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marina Bogdanovic
- 17. 10. 2016 ob 13:17
- Prebrano 1056 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 379.42
- Število ocen: 14