Nekega večera si prišel

Plašno si stopil pred vrata mojega srca

Vztrajno si trkal

dokler se niso odprla

Vstopil si tiho

Svojo potovalko sonca in morja

si prinesel od daleč

od nekod

kamor sedaj ne pelje več nobena pot

Bil si że v zadnji kamrici mojega srca

ko sem se spomnila

da so še vrata odklenjena

Ko sem jih zaklenila

sem te izgubila

Sredi kamrice je na pol odprta stala

tvoja potovalka

Čisto tiho je stala in me čakala

Tagore