V majskem soncu je takrat zacvetil v rdečini mak,

Ko pisani bil je Legat pristal v šumih in lepetih,

Na mojo okensko polico. Manj užival sem v cvetih,

Kot sem vzljubil govorico, ki jo pel je svobodnjak.

Ne poje znano Čebelar, poznano mu je perje,

A jaz v njem sem slišal čar, ki nisem slišal ga nikdar,

Poprej v pticah petju. Dopustil ljubavni ječar,

Je doživetju, da rodilo dolgo je razmerje.

In sem zaljubil se v ptiča tam na drugi strani šipe,

V sebi našel sem fantiča, ki se izgubil je v oblekah.

Ko sem njegove slušal note v naravnih fonotekah,

Sem bil nakadil se lepote modro-rjave majske pipe.

Sem dvignil desno roko v zrak in mu pomahal tiho s prsti,

On pa modri veseljak zapel je nežneje, na glas,

Odhajal in prišel nazaj na okno in na svoj Parnas,

Je tudi, ko je minil maj in ko scveteli vsi so brsti.

In kar naenkarat je jesen pregnala stran Legata,

Pregnala tudi rožni sen je z mojih dni poletja,

Ostal v zimi mladosti osamljen sem brez petja,

Prijateljici radosti zaklenil v nos sem vrata.

Ko že pozabil sladki čas sem od ljubezni davnih dni,

Na oknu sem zaslišal glas, oživljene spomine,

Izlečili so v meni sled neumorne bolečine,

In jaz zaljubil sem se spet v petje milih simfonij.

Njegova pesem stara zdaj se zdela mila je še bolj

Me kmalu spet prevara, da zaljubim v pesmi se nazaj,

Tedaj še gluhi slišal bi vsak globok moj izdihljaj,

Srce ni moglo slutiti, da vrne se še kruta bol.

A se vrnila je nazaj, saj ptič prav rad zapušča me,

In vsakič gre za vekomaj, a vrne se, ko se pomlad,

Čemu trpinči Čebelar me kakor krut in trd nomad?

Ko že pozabim pevski dar, na okno on spet spušča se.

Peter Rangus