Sprehajam se z mojo štirinožno družabnico in tiho prijateljico, psičko Lili. Hodiva po ozki poti ob robu gozda. Pred nama se razprostira širno polje, preko katerega poteka daljnovod. Večji del njiv in travnikov je že požetih in pokošenih, le sem in tja je videti njivo z repo in zeljem.

Nenadoma mi nad glavo zašumi in završi. Dvignem pogled in, že daleč nad poljem, zagledam jato ptic, ki obrača smer, natančno kot aviacija na mitingu, ter privrši po isti poti nazaj, me preleti, zavije desno ( vsi kot eden ), se izgubi nad krošnjami dreves in se čez nekaj trenutkov vrne. Usklajenost poleta in manevrov v zraku je neverjetna. Sem in tja se od glavne jate loči nekaj ptic, zaokroži nad daljnovodom kot izvidnica in se zopet vrne h glavni eskadrilji. Hitrost leta se počasi zmanjšuje. Jata se spusti proti električnim žicam in med glasnim ščebetanjem in prepirom za boljše mesto, seda na žice.

žice nad glavo

toplo notno črtovje

za jato selivk

Pomislim, če bi bila glasbenik, bi iz tega prizora lahko napisala partituro, o božansko usklajenem kaosu jate, ki se počasi, kot note na notno črtovje, poseda po žicah.

gorskijavor