Z vsem se strinjam :) a nismo vsi tako močni, da bi lahko zmeraj premagali kaos.

Močna pesem. Veliko besednih zvez, ki jih vedno znova berem. Npr.: Ko tvoja ljubezen zvodeni in zaduši konico stenja :) <3

Bi morda kako drugače rekel: katera so si bile zgradile? Tudi če ne, le moj spotik, ki naj nič ne pomeni :)

Skratka, fajn jo je brati

Lp

Pi

Pi, dobro jutro! 

Hvala ti za komentar. In vem – tudi mene ta kaos včasih pogoltne, a treba se je izkopati in iti dalje, vedoč, da vsak dan ni tako črn.

Predpreteklika pa sem se znebil. :)

Lepo bodi. <3

K.

Podpišem oba in pesem!

Dobra je.

Zanimivo, kako se enkrat zbudiš (če se) in postaneš na novo radoveden.

Kje za mnoga leta izgubimo to gonilno silo, mi ne bo nikoli jasno. A mora biti precej v tesni povezavi z družbo v kateri živimo. Grebemo, grebemo...napačne stvari.

Maham!

T.

" Mladostna vedoželjnost je

usahnila z oseko starosti

in strugo je zapolnil tok

grenko - sladke nostalgije."

Tudi jaz se sprašujem, kje in kdaj za vraga izgubimo tisto nit zaradi katere smo nekaj posebnega in se potopimo v megleno močvirje vsakdana.

Mogoče je pa res krivo to, da grebemo napačne stvari.

lp           GJ

Hvala, Tamara in Gorskijavor! :)

Pomojem je problem v tem, da spotoma na neki točki zamenjamo svoje vrednote, v kar nas prisili ta materialistični svet, v katerem živimo. Zato pa hrepenimo po bližini, toplini in dotikih ... to so namreč elementi sveta, ki smo ga nehote pustili za seboj.

Lep dan vama želim. :)

Lp, Kristijan