osti jarej, veles, bog slovenskih volov! fant
sem, rdeč od sramu in moj kositrni jezik je 
narezan na kolobarje: lirične podobe visijo
s čokoladnih drevesc, pod mostovi se pase

jesenska srnjad in votline oblakov so polne
lisičjega medu. moj trebuh se obrača proti
vzhodu, proti jantarju in kozakom kot votla
trobenta, ki čaka na vreščanje mesojedcev.

iz davnih časov sem in moja koža je polna
ribjih ran: je spomin na sivolaso deželo, na
konje in čmrlje, ki so se poskrili pod njeno
skrivnostno perilo. s svojimi lačnimi zobmi 

sem prelistal njeno koščevje, polno trpkih
rastlin in se s snegom svojih ustnic za hip
dotaknil njenih še vročih prsi: spremenjen
v mrhovinarja sem takrat prvič bruhnil žolč.

Dani Bedrač