Nekoč je živel kralj,

ki je vedel vse o poljubih

in iskal je nekoga,

ki bi mu opisal poljub, takega,

o katerem še ni slišal.

Glas o njegovi nenavadni želji,

se je razpršil po vsem kraljevstvu.

Tudi do njene sobe se je pretihotapil.

Kakor mandljevi cvetovi,

se je zdel poljub žgečkljiv.

Sedla je za mizo,

prižgala si je svečo

in pisala in pisala,

nešteto poljubov je opisala:

tudi kraljevi poljub.

Pisala je, pisala,

tudi o kraljevem poljubu.

Kralj je širil svoje kraljevstvo,

toda nihče mu ni znal povedati,

za poljub, ki ga še ni poznal.

Minila so leta,

minila so desetletja,

ko je ostarel.

Ona pa je še vedno sedela, za mizo,

domisliti si ni mogla ničesar več.

Ko se ji je nekega dne zjasnilo,

in zgladilo njene gube na čelu:

Odhitela je na grad,

toda bila je prepozna.

Niso je spustili h kralju,

ležal je na smrtni postelji.

Kdo ve, če je pripoznal poljub?

Starka je pisala in pisala,

vse do zadnjega poljuba.

Vanja Čibej