1

Moje muze, boginje umetnosti,

so ob meni.

*

Ljubim se, svoje telo ljubim, moje prstne blazinice drsijo po koži.

Še vedno je svilnato nežna, le pege so gostejše.

Opazujem jo.

Kot bi bili natisnjeni starodavni simboli

in v njihovih vzorcih iščem pomene.

Tako kot sem, kot otrok ležala v travi

in opazovala spreminjajoče se oblake na nebu,

iskala forme nečesa, kar mi je bilo znano,

krilate ptice, zmaje, ribe in človeške lobanje,

takrat, ko sem bila sama s seboj.

Tako kot sem, kot mladostnica opazovala svoj obraz v ogledalu

 in se mu približevala,

da bi ugledala lepoto svojih oči in trepalnic,

ki niso bile privihane, toda bile so dovolj dolge,

da so zakrivale šarenico,

medtem ko sem poljubila svoja usta in odtisnila madež na ogledalu.

*

Nobene simetrije ni.

Med deklico, mladostnico in žensko.

1

Nobene simetrije ni.

Med deklico, mladostnico in žensko.

*

Vendar čutim, da se končno umika podzemni sen smrti,

kajti Erosu se je rana zacelila, prihajajo muze, ki veselo prepevajo:

svet čutnosti, telesnosti, prvinskosti, nravnosti in miline

po dolgem obdobju poletne tramontane,

silovitega vetra iz severa, iz Alp do Benetk, čez Trst, do morja priobalnega mesta.

Se lahni vetrc razprostira s prosojnimi krili,

skozi nevidnost svojega oblačila prebuja pravo ženskost v meni.

Sprehaja se po koži globokih brazd neizmerne svobode in umirja telesno ujetost

poželenja in hlastanja nervoz viskoznih lastnosti,

kajti sabljarica je končno prenehala rezati trakove.

Žlahtnosti prihajajočega zadnjega obdobja se ne upiram več,

vulgarnost izražanja so zamenjale druge - neizrekljive besede skorajda brezbrižnosti,

kajti moja maternica se je skrčila na minimum

naučila me je sprejemati večni krog ponavljanja,

tudi nedoumljivost ene resnice.

*

Kajti resnica ne more biti samo ena in edina,

ljubše so mi poganske boginje.

Vanja Čibej