Črn lepljiv trak
visi vzdolž hrbta
Črn hlad prehaja v telo
vpija se v golo kožo
Ubiti Umreti Pokončati
pronica skozi mišice
Ubiti Odrezati Zlomiti
se vleče v kosti
Vse je sivo in še bolj postaja
misli so ostrejše od krempljev
od znotraj prebadajo zenice
sušijo zrkla
v sivo kopreno ovijejo zobovje
Zatrdline v ušesih so
misli
ne dovolijo zvoku v svoje
mrakobne čeljusti
in mrak
doni do bolečine
Tudi če kdaj odlepiš trak
gniješ naprej
dokler ne izpljuneš vseh zob
in na koncu crkneš
od lakote za svetlobo
aha, izvirno oblikovanje, li.
popoln konec :) tako resničen, čeprav nismo vsi lačni svetlobe in to je tisto zaradi česar moramo crkavati lačni
Lp
Irena
Temančna koreografija na robu grozljivosti, ki piše zgodbo ali pač le insert iz nje. Nihilistično približevanje niču, ki pa ga na koncu vendarle ustavi preblisk, ki je posrečen zaključek in iztek v suspenz : v temi umreti od lakote za svetlobo. Izčiščena pesem in ... presenetljivo osredotočena.
Čestitke.
Lp, lidija
Lidija,
hvala za mnenje in priznanje.
Trudim se početi stvari dobro. Včasih kaj uspe, včasih je rezultat vlaganj. Vsekakor pa podčrtanka, tako komentirana, doda vetra v jadra.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!