- tam ondod kjer spi tisti zoglenel relikt izparin izpod tina dihurjevega repa

za zatohlim staroljubljanskim mostovžem

onkraj tramvajskega postajališča 1958 ... 

je v grotesknem miljeju oskubljenega niča med škrbastim zidovjem životaril

hilarij maitti ker so mu acidni maliganski hipokriti utopili sonce

v brezštevilnih glažkih cenene brozge in žajfastega ruma ...

zgrbljena skoraj brezoblična gmota kvazimodovskih dimenzij

s katere je bingljal zamaščeni in utrujeni marinerski tornister

ki je tolkel po večno poscanih gatah in oguljeni kamižoli

katera je zaposlovala nosnice z vonjem po fekalijah in crkovini

si je na preperelih moralih napol zaraščene predvojne klopce

obložil ležišče z nakradenimi šopi zlizanega poročevalca

in si junaško v bitki s hordo drvometalcev in premogarjev

osvojil najmarkantnejšo garsonjero pod zvezdami

- tam ondod kjer spi tisti zoglenel relikt izparin izpod tina dihurjevega repa

za zatohlim staroljubljanskim mostovžem

onkraj tramvajskega postajališča 1958 ... 

je ovit v porhaste onuče ušivih cap in zataknjen v pošvedrane škarpete

hrzal kot prešvicana kljusetina ko je že davno dogorelemu čiku drave

iz preslinjene cevčice papirčka cvileč piš izpihal še poslednje ščepce tobaka ...

na karlmaldenovski posinjeli kumari je žolti furunkel čemel iznad

šara ostrih ščetin kot nagačeno pišče na pompadurju clarete bow

s prelomljeno lopatasto šapo je fehtal iz tramvajske zadnjice izletele potnike

za tisti večni firteljc odrešilnega solda ki je pomnožen ob fabrškem lonu obetal

na obrušeni izraz mornarskega ksihta zalepiti lakajsko grimaso dvornega norčka

in tiste meglene konture bogve kam hitečih pasantov so nezavedno tipale

po hlamudravih hlačah ko so besede graciotante kar penile poslednji odcedek

iz že zdavnaj osušenih žlamborjev hilarijevega gobezdala

- tam ondod kjer spi tisti zoglenel relikt izparin izpod tina dihurjevega repa

za zatohlim staroljubljanskim mostovžem

onkraj tramvajskega postajališča 1958 ... 

je florjanski mulariji kazal nabreklo koželjnico kjer je na počrnelem sidru

andree dorie počival akt razmršene sirene ki je všečno otresala z joški

ko je hilarij stiskal tisto bedo drobiža kot brezzobi žolnir pijane lape

nedvomno utrujen in med kante zarjavelega rena umaknjeni drekoprdec

je včasih takole pod ožarjeni večer ko je mesečina vneto sipala bisere

in so se misli ovile s prijetnim opojem postano cikanega Starčka

spontano zasolil solze gneva ki so mu spolzele med

izbornim svežnjem kvant da je zarigal kot primorski osel

ko ga je robidje med rujem nepričakovano zašpikalo v jajca

- ma veste mater vam jebem banda ušiva jest sm hilarij svetskega oušna sin

crke pankrtske dej raj deset kovačov za en kurčev pelinkovc jebote grinte zijalske

- da da hilarij maitti nasedli cunjar staroljubljanskega garteljca premogarjev

in primavera falus rotterdamskih beznic je tam ondod kjer frkljaste vrbe

razčesavajo dremotne sanje v nežnih plivkih uspavane ljubljanice

na ustju špice poslednjič zakrmaril v spokojni pristan večne marine ...

- le še po ganglijih spomina povalovi relikt izpod tina dihurjevega repa

nekje za zatohlim staroljubljanskim mostovžem

onkraj tramvajskega postajališča 1958 ...

Sašo Zorc Florjanski