Nekje 6000 metrov nad nebom lastovke letijo.
Zdi se kot da pozimi ne želijo
na jug,
Temveč na teh višavah gnezdijo.
Njihov prhljaj je naš sneg, ki dežuje
Na nas, ki delamo igluje.
Pa kdo je sploh rekel da izginejo pozimi?!
In da ne obstajajo v zimi »lastovke eskimi«?
In zakaj se vrnejo ravno tedaj,
Ko marca sonce pripeka na 6000 metrov?
In od kje je sneg? Kako? Zakaj?
In če so res bile v Afriki
Mar ne bi rabile viz, ko pa je Evropa zaptra?
(Sem slišal da še Ljubezen rabi vizo,
Mi pa jo bojda izdajamo zgolj na ambasadi,
Ki sploh še ni odprta)
A ne bi bile potem vse črne zagorele,
Ne pa kakor so, medlo črno bele?
Črne od sonca, oblakovo bele.
Kjer so se namakale po dolge ure
In James Blunta brez posluha pele
V žuboreči kadi eteričnih olj.
In čemu bi sploh še htele,
V afriko leteti pozimi,
Ko pa vsi letijo v Indijo, Šri Lanko?
V Afriko letijo morda le še orli,
Dobrodelno, Avanturno, V osami,
Naše lastovke slovenske
Pa so pozimi 6000 metrov visoko nad nami.
Odlično je tole!
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!