6000 metrov nad nami

Nekje 6000 metrov nad nebom lastovke letijo.

Zdi se kot da pozimi ne želijo

na jug,

Temveč na teh višavah gnezdijo.

Njihov prhljaj je naš sneg, ki dežuje

Na nas, ki delamo igluje.

Pa kdo je sploh rekel da izginejo pozimi?!

In da ne obstajajo v zimi »lastovke eskimi«?

In zakaj se vrnejo ravno tedaj,

Ko marca sonce pripeka na 6000 metrov?

In od kje je sneg? Kako? Zakaj?

In če so res bile v Afriki

Mar ne bi rabile viz, ko pa je Evropa zaptra?

(Sem slišal da še Ljubezen rabi vizo,

Mi pa jo bojda izdajamo zgolj na ambasadi,

Ki sploh še ni odprta)

A ne bi bile potem vse črne zagorele,

Ne pa kakor so, medlo črno bele?

Črne od sonca, oblakovo bele.

Kjer so se namakale po dolge ure

In James Blunta brez posluha pele

V žuboreči kadi eteričnih olj.

In čemu bi sploh še htele,

V afriko leteti pozimi,

Ko pa vsi letijo v Indijo, Šri Lanko?

V Afriko letijo morda le še orli,

Dobrodelno, Avanturno, V osami,

Naše lastovke slovenske

Pa so pozimi 6000 metrov visoko nad nami.

Peter Rangus

Milan Žniderič - Jošt Š.

urednik

Poslano:
26. 09. 2016 ob 17:53

Odlično je tole!

 

Lp, Jošt Š.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 25. 09. 2016 ob 20:49
  • Prebrano 617 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 82.1
  • Število ocen: 3

Zastavica