ne morem
si rekel
naj pride
Ona

naj se zaljubim 
in si ob tem
na novo nalil
v kozarec

vsak trenutek
je tvoj
sem poskusila
sonce še ni zašlo
Ona je
fatamorgana

posesala te bo
vsako luno
v ozko stekleno grlo
da boš vedno globlje
v njenem trebuhu
da te prebavi
in na koncu izpljune
kot rjovečo žival
razčlovečenega
brez rok
brez nog
in izbuljenih oči

ne morem
spet rečeš
rabim razlog

tokrat uvidim
kako te vrtinči
kako te meljejo
pošastni čekani

iztegnem roko
še enkrat
proti žrelu
v katerem čepiš

ostanem

brez tvoje dlani

nato zaprem vrata

                včasih grem na sprehod
                        še vedno te vidim

                                   kako sediš
                                              ob reki

                                                (čakajoč  na Godota)

petja