PANKART

Le v opozorilo, pesem ni biografija!

.........................................................

Čigav otrok sem jaz, se

spraševal takrat, še kot otrok,

ko se nihče ni brigal zame.
Otrok, bil vedno solznih sem oči,

živel na ulici in vedno bil
prezeblih nog.

Ves smrkav nos,

bil vedno lačen, nikdar sit.

Le kdo, čigav sem jaz otrok,
nihče od vseh, ki
mimo mene so hodili,
pogleda niso mi vrnili, če

kaj sem koga spraševal,

nihče odgovora ni dal.

Da kdo opazil me, pogledal,
pobožal z nežno roko,

besedo toplo mi ponudil.

Čigav že deček sem zdaj jaz,

koštravih bil sem las,
zamazan, suh,
ves čas brez čevljev,
vedno sam in brez prijateljev,
bil gol, sem bos!

Sedaj že skoraj fant postal,
da gore bi premikal, poljubil
bi dekle, a v srcu vedno
se poraja misel in kup vprašanj!
Čigav sem jaz otrok,
še vedno se sprašujem,
čigavo to je moje
otopelo lice, ta huda bolečina,
ki v sebi nosim jo ves čas.

Odrasel sem že v moža,
le vsa vprašanja, bolečina,
v meni ne pojenja,
kdo moji stari so, čigav
sem jaz otrok?

Da bil pijanec, sam cigan
moj starš, bilo bi
lepše mi, kod je sedaj!
Srce boli in v
glavi vedno znova mi roji,
sto vprašanj.
Čigav sem jaz, čigavo
moje strto je srce,
sedaj uvidel sem, da za vse čase,
le stari pankart bom ostal.