Prihajaš vsak večer,
ponižen, skrušen, le
za usmiljenje me prosiš,
ker vedno lačen si.
Ko drugi že dobili,
vsi siti, ti zadnji v vrsto
se postaviš, čakaš!
Besede tvoje že poznam,
ko vsakič miloščino prosiš.
Še kaj ostalo je,
besede tvoje so, ki
jih s težavo izjaviš.
Pogled iz tvojih mi oči,
dotakne se srca,
ker govoriš z rokami.
Prihajaš vsak večer,
ti moj si reden gost,
čeprav si vedno brez denarja.
Pripravljen tvoj zavoj
te vsakič čaka in
v srcu mi igra,
ko ves vesel in
z solzo v očeh od
mene ti odhajaš.
romano r.
Hoteli ali ne, pohlepni bogataši hočejo biti še bolj bogati, pošteni delovni ljudje, ki komaj preživijo iz mesca v mesec pa postajajo še bolj revni. Pravo bogastvo ni v materialnih sredstvih, to bogastvo ima vsak človek in kdo ga zna izkoristi bo srečen in kdo ga ne zna izkoristiti pa reven in izgubljen. Takšno izkušnjo sem dobil od svojega pokojnega dedka, ki ni nikoli delal v kakšnem podjetju ali pri kakšnem delodajalcu in je kljub temu, da ni imel veliko denarja bil srečen v svojem življenju in nikoli v življenju ni prosjačil za hrano, celo drugim je dal iz srca razne pridelke iz svojih njiv brezplačno, zato so ga mnogi spoštovali. Na njegovi zadnji poti življenja ga je pospremilo okoli petsto ljudi.
Romano,
kako rahločutno in s srcem si napisal to pesem.
Res žalostno je, da smo prišli tako daleč nazaj, kakor bi se vrnili časi ispred 100 let, okrog nas pa polno trgovin z vsemi mogočimi stvarmi, ki jih sploh ne potrebujemo, medtem, ko eni životarijo.
Lp. GJ
Romano
Lepa pesem je in žalostna tudi. Dobro si jo napisal in odkrita je.
Lep pozdrav,
hope
Poslano:
23. 09. 2016 ob 17:35
Spremenjeno:
23. 09. 2016 ob 17:39
Se lepo zahvaljujem vsem trem Žiga Lev, G.javor in tebi B.hope, da se vas je pesem dotaknila, to sem okusil sam, ko sem v sezoni ob popoldnevih in kasno v noč pomagal pri strežbi. Hitra priprava in postrežba raznih rib, solat in dodatkov, kot je pomfrit, krompir z blitvo in še veliko dobrot.
Ni prihajal samo ta revež, ki je govoril le z rokami, še jih je bilo in če je človek pozoren, lahko razdeli hraho, ki je dejansko sveža, naslednji dan pa bi bila ne užitna. Vedno sem jim pripravil, zapakiral, da so si odnesli in v miru pojedli. Zelo dobro razumem Žigo, ko je napisal pozornost njegovega dedka, taki pa niso vsi in to je žalostno.
Kaj naj rečem, srečen sem bil, ti reveži pa tudi. Vedno se je potrebno le za trenutek postaviti v kožo tistega, ki je obubožal in ni vrag, da se vam ne bo parala duša, ko boste videli lačnega človeka, saj to je vendar absurd za našo družbo, ki ni vredna svojega imena.
Lepo preživit bližajoči se večer, romano
Zahvaljujem Svit na lepem komentarju.
Vse dobro želim, romano
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: romano
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!