Na nočnem nebu utripajo luči letal,

zvezde so zamolknile v svetlobi nad Ljubljano.

Na Prešercu krog z lastnim vremenom,

po lužah skačejo bosonogi otroci in deklice plešejo kolo.

Odri ob Ljubljanici bruhajo Sjeti se, Pri farni cerkvici, Wallk in the sunshine,

in ko se postaviš na pravo hkratno mesto vseh zvokov,

ti zradirajo sleherno misel.

V zaprtih hišah, kjer posedajo ljudje na jazz koncertih in literarnih večerih,

so mehurčki miru, iz katerih puhti pripadnost.

Nad Ljubljanico rojijo helijevi konjički, kvadratniki, delfinčki,

in ko gledaš vanje, kako se v zibajočem šopku počasi premikajo nad mostovi,

se ti zvrti.

Kolesarji skačejo čez pločnike, na terasah se prepletajo telesa in vonjave pečenja,

bobnarji tresejo šipe v lokalih in rolkarji neulovljivo elegantno

švistajo med množico.

Z njo se stališ v konglomerat nočne promenade.

Ana Porenta