Življenje je kot odprta knjiga,

v kateri prva stran še ne razkrije konca,

kjer lahko iztrgaš list spomina,

ne moreš pa konca, brez zadnjega lista.

Bilo je mlado dekle,

s posebnimi potrebami in pogledom na svet,

katero je hodilo po svojih poteh,

ni se oziralo na znane sledi,

a vendar,

kar je bilo za druge vsakdanje,

je bilo zanjo kot neuresničene sanje.

Niso je razumeli,

niso v njo verjeli,

ni jim bilo mar za njeno hrepenenje,

okoli nje so zgradili steno-NE, NE, NE…

Svoj mir je našla v spletnih straneh

odprl ji je nov pogled,

postal je nova stran njenega življenja.

Neznani glas jo je vabil v svet nepopisanih strani.

Kaj naj stori se je spraševala vse dni,

naj sledi svojim očem ali gre po stari poti,

ni še bila pripravljena za veliki svet.

Prišel je trenutek njene odločitve,

noč njene rešitve,

pred njo je bil novi čas, poljane brez ovir,

za njo so ostale samo sledi koles, v temni noči.

Doma je pustila še tri mlajše sestre,

s posebnimi potrebami in pogledom na svet.

Na razdejani postelji pa samo nekaj besed:

Postaviti se moram na svoje noge,

in sama zaživet,

ne iščite me,

Kje je?

Zakaj je odšla?

Kaj smo storili?

Jo je vzela črna noč?

Se sprašujejo vsi njeni.

Pogrešana je.

Felix