V parku je požgana trava, ki več sence ne rodi,

In če vran po njej poskače do krvi se ureže.

Tam arahnofobna osa črno bela se podi,

Vreznin se ne zaveda, saj beži od pajka mreže.

Skoči sem in špricne kri, skoči tja in špricne kri,

Sploh ne leta več zgolj skače z ene trave v travo,

Begajoč brezglavo v noč pred pajkovo pojavo.

Hlasta zrak po nogi šepa, a kar skače in beži.

Vrže se na hrbet, krila in po tleh se v krog vrti,

Bzajoče vdarja z žezlom, ko po tleh se v krog vrti,

Kot da bi ne opazila, da po tleh se v krog vrti,

Z enim učem gleda mene, z drugim učem nekam stran,

Pa se kar vrti v krogu, bolj počasi, a zaman.

Jaz pa kruti mulc, ki gledam to, nadležno se smejim,

Vzamem oso neprištevno in jo k pajku položim.

Peter Rangus