Na križišču poti sam človek stoji,

mlad in naiven izbira poti,

le kdo bi me ljubil,

kdo bil bi z menoj?

Kdo mi bo opora,

ko zapustil dom sem svoj.

Izbira si v tujini sam svoje ljudi,

krdelo prijateljev,

ki jih sploh ni.

Od ljubezni pa si ne izbere cveta deklet,

le hitre odnose in nočni svet.

Tam v daljavi, ko denar izpuhti,

se znajde v osami, sam brez ljudi.

Le kdo bi mu pomagal?

Tam nikogar ni,

le sleparske zvijače,

za tem pekel stoji.

Nasedel je dekletom,

ki so videle denar.

Ostal je brez prijatlov,

za njih ni mu mar.

V stiski in bedi,

v strahu za denar,

nasedel je še omami,

kjer je bil kak peklenski svinjar.

Kupi in prodaja,

zdaj brede naprej

po blatu se valja,

Brez veze je vse.

A tam med prašiči pa se mu zazdi,

Da doma je bil ljubljen.

In tja odhiti.

Oče, oče, zapravil prstan sem zlat.

Oče, moj oče in ves tvoj zaklad.

Pridi mi naproti in luč mi prižgi.

Zdaj jočem v sramoti

in težki dnevi so vsi.

Oče ne okleva in vidi kaj gre

njemu naproti onkraj steze.

Roko mu ponudi in objem ljubeč,

od bolečine se sin zgudi

in joka trpeč.

Oče, oče, zapravil prstan sem zlat.

Oče, moj oče in ves tvoj zaklad.

Pridi mi naproti

in luč mi prižgi,

brez tebe moj oče prazni dnevi so vsi.

Ljubezni sem želel si

in prazne modrosti,

zavrgel sem dom in svete kreposti.

Zdaj jočem, boleham in s seboj se borim,

da še na nogah obstanem preden zaspim.

Le pridi sin ljubi,

mu oče veli,

le pridi sin ljubi saj se že temni.

Pripravil bom veselje,

tebi v pozdrav,

pripravil bom veselje,

saj se kesaš in to mi je prav.

Le pridite hlapci in delavci vsi,

le pridite k meni,

saj se že temni.

Pridi ti k meni moj mlajši zaklad,

pogrešal sem te in imel sem te rad.

Pozna ura že bije in pesem se poje,

zdaj ne več pijano,

zdaj ne več v omami,

ker oče je tam

in sinovi niso več sami.

Pozno zvečer se vrne iz polja še

ljubljeni sin.

Že od daleč se čudi kaj to pomeni,

da godba igra in,

da vi so veseli.

Pa stopi k očetu in ga pozdravi,

mu reče: moj oče saj nisi pri pravi.

Zakaj je tu gostija,

zakaj se tu poje,

mar mene ne ljubiš,

naj grem še jaz po svoje?

Pa mu oče odvrne,

daj ljubi moj sin,

prisedi k meni,

kot vsaki večer,

med menoj in teboj naj ne bo zamer.

Pa mu oče razloži kako je bilo,

da proslavljajo dan,

ko se je odprlo nebo.

Tvoj brat je bil izgubljen,

v prešuštvu in pitju nekoč.

On zdaj je najden,

zato pojmo to noč.

Veseli se sin in bodi ob meni,

Veseli se sin in vrni se k meni.

Tam v tujini pasti mnogo preži,

tam v tujini prazni dnevi so vsi.

Ne hodi od doma,

če tu prav živiš,

ne zapravi si duše,

saj drugače trpiš.

Ljubi očeta in vse ti bo dal,

le ljubi očeta in delaj vse prav.

domisljavec