žalostno mesto

Bos stopam po svoji poti
opazujem nebo ali zvezde
kot otrok.
Topel dan obtičal na pločniku,
truplo sanja o drevesu,
ki mi daje zavetje.
Golob poskakuje
in mi šepeta,
da je cesta tudi njegov dom.
A, on je junak brez kritja.
Ampak nečesa se bojim," kaj " ! ?
Bojim se, da bi izgubil prijatelja,
ki pozira osamljenost.
Če bi jaz letel
ne bi tičal tako na tleh.
Jaz sem berač, ki ne zahteva ničesar.
Cesta nikoli ne zaspi sama.

NEVENKA