Ljudje, tujci med seboj
v senci svojih dejanj,
utrujeni od večnih spoznanj
čakajo šibek soj luči.
So le zaporniki svojih teles,
sužnji nemih obvez.

Veter neslišno oblikuje
zaveso gostega, meglenega dima,
nihče ne opazi,
toda počasi izginjajo v dimno sivino,
izgubijo bližino.

Ne zavedajoč se minljivosti trenutka
izgubijo stik s seboj,
počasi bledijo...
postanejo nepopolna iluzija sveta.

M.M.