Hipokritski zlom pravice.
Kakšna je usoda naša,
kaj srdit nam boj prinaša?
Tu so pekel raj in vice.

Mali človek pred bogovi,
rad ponižno se postavlja,
rad besede mu ponavlja,
da bo čislan med duhovi.
Komu prijajo okovi,
kdo boji se spovednice,
ko gradi bodeče žice,
da po svoje sebi laže,
s prstom proti drugim kaže:
Hipokritski zlom pravice.

Eden drugega kaznuje,
ni sočutja ni morale,
egotrip, besede male,
ni mu mar nesreče tuje.
Misel, da lahko je huje,
bolečino vsak prenaša,
to se tudi Hamlet vpraša,
to iskali so pogani,
pevci od boga poslani:
Kakšna je usoda naša?

Dolgih let se ne učaka,
naglo mu spomin sivi,
um mu peša zadnje dni,
čas ga dela siromaka.
Kaj gradi življenja tlaka,
s kakšnim delom se ponaša?
Na zanamce križ prenaša
pa si slika iluzije,
ko drži se utopije.
Kaj srdit nam boj prinaša?

Naj ljubezni moč prevlada,
ko uči potomce svoje,
naj vesele pesmi poje,
to nam je edina nada.
Stopi z roba naj prepada,
naj utre si tam stezice,
zlo premaga in krivice,
pot pokaže, ljudstvo vodi,
kot doma tako povsodi.
Tu so pekel, raj in vice.




















 

Vergil