vračam se v svoj grad

kdo ve kolikokrat že

v srajci iz lanenega platna

brez kakršnihkoli obeležij

razen enega

cveta lilije izvezenega s srebrno okrasno nitjo

na desnem rokavu

vračam se peš

Pegaza sem pustil da svobodno leta

že pred nekoliko sto leti

za kapo imam zataknjeno pero drozga

simbol pesnika in svobodnjaka

pod levo pazduho nosim svitke

prepolne nekih modrih reči

starostavnih

nepretolmačenih

potujem polagoma

z nenehnim korakom

pojem v sebi tisto prastaro vinsko pesem

in pesem potuje z menoj

in vse pesmi potujejo z menoj

ob poti raste robidovo grmičevje

nabiram jih

vešče jih vzemam iz trnja

in niti ena samcata kapljica

se mi ne razlije po rokah

niti ena kaplja

ne soka robidnic

ne krvi

zrak diši po svobodi

po poletju

po ljubezni

po poeziji

z vrnitvijo začenjam odhajati

in tako do konca časa

vračam se v svoj grad

tam sem sam sebi Bog

tam sem kronani kralj

gospodar svoje norosti

svoje modrosti

in svojega ponosa

vedno sem bil edini tvorec svojih odločitev

voljan in svoboden ponovno oditi

a z vsakim odhodom

se začenjam vračati

in tako

do konca časa...