vraćam se u svoj zamak
po ko zna koji put
u košulji od lanenog platna
bez ikakvih obeležja
osim jednog
krina izvezenog srmenim koncem
na desnom rukavu
vraćam se pešice
Pegaza sam pustio da leti slobodno
još pre nekih stotinak godina
za kapu mi zadenuto pero drozda
simbol pesnika i slobodnjaka
pod levim pazuhom nosim svitke
prepune nekih mudrih reči
starostavnih
neprotumačenih
putujem polagano
nehajnim korakom
pevajući u sebi onu prastaru vinsku pesmu
i pesma putuje sa mnom
i sve pesme putuju sa mnom
uz put rastu grmovi kupina
berem ih
vešto ih vadim iz trnja
i ni jedna jedina kap
ne razlije mi se po rukama
ni jedna kap
ni kupinovog soka
ni krvi
vazduh miriše na slobodu
na proleće
na ljubav
na poeziju
povratkom započinjem odlazak
i tako do kraja vremena
vraćam se u svoj zamak
tamo sam sâm sebi Bog
tamo sam krunisani kralj
gospodar svoje ludosti
svoje mudrosti
i svoje gordosti
uvek sam bio jedini tvorac svojih odluka
voljan i slobodan da ponovo odem
a svakim odlaskom
započinjem povratak
i tako
do kraja vremena...
Spoštovani MIlen,
pesem je lepa, lepa kot sonce, a upam da ne zaide.
Lep pozdrav,
Irena
Činjenica od koje ne mogu pobjeći glasi: Ova pjesma ide u red vrhunskih. Mene lično ona zaboli, pomjeri, okrene mi se i gleda me iz profila, provocira... kao da pita: gdje sam, dokle sam, kad ću, šta ću i kamo ću... dok pjesnik zbori:
"uz put rastu grmovi kupina
berem ih
vešto ih vadim iz trnja
i ni jedna jedina kap
ne razlije mi se po rukama
ni jedna kap
ni kupinovog soka
ni krvi"
Poslano:
09. 09. 2016 ob 09:07
Spremenjeno:
09. 09. 2016 ob 09:15
Vešto ih vadim iz trnja
i ni jedna jedina kap
ne razlije mi se po rukama
ni jedna kap
ni kupinovog soka
ni krvi..
Milene, vešto i pišete ove stihove...Samo, ne znam zašto ovoliko sterilnosti u ovih par stihova...Mozda neka kap krvi, može negde i da se prolije i poneki gutljaj soka da se popije... Jedino, ako računate, na besmrtnost, u sledećoj spirali života, a Vi to zaslužujete po Vašoj poeziji...
Ne zamerite, verujte nisu mi loše namere, samo iznosim neki svoj subjektivni osećaj.
Lp Dragana
jaz bom pa dodala to, da se me ( seveda poleg vsega ostalega ), najbolj dotakne :
" uvek sam bio jedini tvorac svojih odluka
voljan i slobodan ... "
Jaz sama nisem imela te sreče, šele zadnja leta imam občutek, da mi tudi to nekako uspeva. Krasna pesem.
lp GJ
Vsakdo bi vsaj enkrat v življenju moral zaiti v grad Kamelot po malo viteških vrednot, a kaj ko takšen grad ne obstaja drugje kot v našem prepričanju. Milen pa v tej pesmi nakaže, da si vsakdo gradi svoj mali grad vrlin in se v njem preizkuša na trnovi poti skozi življenje. Pesem, ki se dotakne razuma in čustev.
Lep pozdrav
A
Hvala svima na čitanju, i na komentarima!
Dragana, zašto mislite da je sterilno, ako se nije prolila ni kap? Ne radi se o nameri, već o usredsređenosti...
Zato što znam koliko je naporno, biti usredsređen u takvim trenucima...
Zato svaka čast na iznedrenim stihovima!
Lp. Dragana
Vračati se in biti vedno v odhajanju, kot kralj Artur, kot pesniki, v imaginarni in hkrati tako predstavljivi kraj, ki narekuje (večno) nemirno iskanje - tudi robidovje in neprelita kri govorita v prid simbolne interpretacije te pesmi, ki nas je očitno nagovorila ... čestitke,
Ana
Spostovani Milen, čestitke za podčrtanko.
Lp. GJ. <3
Hvala svima, a posebno mojoj prijateljici Ani.
Da, ovo jeste inspirisano moralnim vrednostima iz doba kralja Artura, i njegovih vitezova okruglig stola. Ako su uopšte i postojali. Ako i nisu, to nasleđe keltskih istarosaksonskih naroda, utkano u mitove i legnde, neprocenjiva je zaostavština.
Lep pozdrav vsem, Milen!
Milen, cenjeni,
Veseli me, da je Kamelot zmagal. Res si zasluži. Čestitke!
Lep pozdrav,hope
Predobra pjesma Milen! ;-)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!