dobr tole

petja, prvi verz po nepotrebnem razlaga preostala dva,

kot uvod v preostala bi npr. bilo za prvi verz primerno poletni večer

ali kaj podobnega, sicer pa pohvalno!

noč je pekovka poletni večer

v  žerjavici zvezd vzhaja

mesečev polhleb

lp

Hvala za komentar okto! Sprva sem imela v mislih "razsvetljena noč",pa se mi je zopet zdelo, da razlagam preveč. Bom še malo potenstala.

pozdrav,

P.

hm, kaj pa če je "nočna krušna peč"? ali pa "krušna peč noči"...

hmm ...še kako drugače morda ...hvala za predlog ...

"pekovka tema" z naglasom na a ?    

ali

"nočna pekarna " mogoče, in namesto "vzhaja" bi lahko napisala kipi, da ni preveč ponavljanja črke v;

torej:

nočna pekarna

v žerjavici zvezd kipi

mesečev polhleb   

meni se zdi "vzhaja" v redu, ker ustreza kruhu in mesecu

pozdrav Petja

tudi meni je ideja izredno všeč in mi ne da miru

nočna pekarna

v žerjavici zvezd vzhajan

mesečev rogljič

lepa slika, ni kaj :)

Lp

Pi

tale "mesečev rogljič " je posrečen

poletni večer

v žerjavici zvezd vzhaja

mesečev rogljič

:-)

petja, z nočna pekarna v prvem verzu nič ne spremeniš, spet je nepotrebna razlaga,

po mojem mnenju je Vesna izbrala tri najboljše verze iz te debate, tvoj drugi, irenin tretji in predlog prvega :) 

Tvoja odločitev bo pa zadnja.

Lp 

Meni se zdi rogljič luštna varianta, vendar sem dejansko videla drugačno podobo. Morda še uredništvo kaj pokomentira.

lp,P.  

vprašanje je, čemu poosebitve narave.  predrugačenje neposrednega videnja, s tem povezane metafore ipd.. ti imaš te reči v vseh treh verzih. vprašanje je - kdaj, koliko in s kakšnimi nameni uporabiti ta pesniška sredstva in koliko od tega haiku lahko prenese.

če grem gledat haikuje, ki se tule objavljajo, je (tudi med podčrtanimi)  tega ogromno, doprinese pa ničemur. lahko bi porogljivo rekel, da se je razvila posebna pesemsijevska smer haikuistične mentalne gimnastike, ki stavi na te poosebitve in, seveda, 'pravilno' formo.

ob tem mi vedno  pridejo na misel verzi FP-ja, recimo tole iz Čuvarja čred* :

Kar vidimo od stvari, so stvari.
Zakaj naj bi videli neko stvar, če bi bila druga?
Zakaj bi bila videnje in slišanje iluzija,
če sta videnje in slišanje videnje in slišanje.

Bistveno je znati videti,
znati videti, ne da bi mislili,
znati videti, ko se vidi,
in ne misliti, ko se vidi,
in ne videti, ko se misli.

Ob razmišlanju o tvojem haikuju, sem videl tole: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/116754/haiku

*Psihotipija, MK, 2007

Tarzan, se precej strinjam s tvojimi ugotovitvami. Tukaj ni več dovolj enostavnost, ki jo človek vidi v nekem trenutku.

Tvoj haiku je bolj senryu, saj malce ironično izpostavi izkrivljeno videnje lačnega človeka.

Mesečev krajec.
V očeh lačnega odseva
skorja kruha.

LP, mcv

ne ne mcv, niti najmanj ni senryu. zdaj nimam časa pisat o tem, recimo pa, da je v duhu tega: 

Haiku ali senryu -

sem precej brskala po teh rečeh in ena od strani mi je še posebej obležala v očeh :)

lp

i

petja, ker sprejemaš pozitivno kritiko, si na dobri poti :)

Tarzan popolnoma prav imaš. 

mcv, Tarzanov haiku ni niti najmanj senryu, kot je odgovoril že sam

irena, preberi še več člankov, potem boš lahko izluščila rdečo nit. članek, ki si ga prilepila je podhranjen, glede na vse kar sem sam prebral v nekaj letih :)

lp

hm, mcv ... link moje objave tule ni v zvezi s prejšnjim mojim komentarjem.

Nalepil sem ga, da pokažem, kako je lahko vsaka debata koristna - če ne bi bilo Petjinega haikuja, se jaz ne bi vprašal,  kdaj 'videnje' meseca kot kruha deluje.
V mojem  haikuju je 'odsevanje meseca v očeh lačnega' seveda nedejansko, ampak to pričaranje v tem primeru ni pretirano, kajti odsevov meseca smo vajeni, skorja kruha in krajec sta (skoraj) isto, zato se nam, kot bralcem,  ni treba postaviti na trepalnice, da bi ta haiku zažarel v naši zavesti.
to pričaranje pa je seveda namensko - ta izmišljija  je tisto sredstvo, ki povsem realno prikaže stisko lačnega, in to, da si ob  zretju v  mesec poželi kruha ali ga celo 'vidi' kot skorjo/ krajec. Zato v tem haikuju ni ironije. Če se vnem na citat FP-ja: seveda teh izjav ne smemo jemati kot absolutnih resnic - videnje in slišanje sta kot iluzija še kako  uporabni, saj iluzijo pričaramo s tem namenom, da hkrati pričaramo resnico. To pa je bistvo pesnjenja.
Toliko, o dilemi senryu/haiku pa bom pod svojo objavo.

lp
 
 

Najbolj omili pretirano kompliciranje haikuja Vesnina varianta.

:)