Krećem najbližoj rijeci
Neka me s konopljama
Polože
Tkalje bjeloruke
U košulju tvoju
Utkaju.
Sjena svoje sjene
Postajem,
Neka mi mladići ne grljeni
Snove pohode.
Rumenilo na obrazima
Ponovo neka cvate.
Porećiću nas.
Ni trepnuti neću-
Neka mi uskrate
I cvijet i svijet.
Zatajit ću i sebe
… samo da tebe zaboravim.
- hvala, Romano... od srca!
Zmrazi do kosti, ko občutim to bolečo potrebo po pozabi.
Lepo!
Lp
I.
Drago mi je što sam tu bol potrebe za zaboravom uspjela dočarati. Hvala ti, draga Irena, puno mi to znači!
-osmijeh i pozdrav iz Pule
Emilija
Emilija, joj s kako bolečo voljo odložiti breme nepozabe ( prav zaprav človek nikoli zares ne pozabi - vsaj jaz ne), je napisana ta tvoja pesem.
Kar srhljivo. Perfektna.
Lahko noč. GJ
Upravo tako, draga "gorskijavor"...Ne može se zaboraviti, o, ne! - samo stihom, tiho, bolovati... Hvala ti na trenu u kom smo podijelile emociju ove pjesme- za to vrijedi pisati... puno mi to znači!
Osmijeh i topli pozdrav iz Pule (oprosti, zvuči kao sa razglednice) , ali si me duboko dirnula svojim komentarom.
Emilija
Razbolelost in žrtvovanje, pesem, ki zdravi kljub nezmožnosti pozabe ... čestitke,
Ana
Draga Emilija čestitke za podčrtanko.
Lahko noč. GJ
Draga Ana,
ushićena sam i presretna što je baš ova moja pjesma podčrtana. Znači mi neopisivo puno... u meni još plamti bol trenutka u kome je potekla...I da, zaborava nema, svaki pokušaj samo je OPSJENA.
Hvala uredništvu koje je tu moju emociju prepoznalo!
Emilija
Hvala na čestitkama, draga "gorskijavor"...Znam da te je emocija moje "opsjene" dotakla i zato mi je drago, zbog tebe i svih prijatelja koji su je osjetili, da je i od Uredništva izdvojena"
-osmijeh i pozdrav
Emilija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Emilija Vasiljević
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!