Ob pol štirih

                                                                               

                                               Ob pol štirih

                                              me je prešinilo,

                                            da gre vse k vragu.

                                     Ne vem več kam naj se obrnem.

                               Vsepovsod sama praznina. Posušeni ljudje.

                                 Z maskami na obrazu – maskami sreče.

                                                     Sreče ni.

                                         Precenjena je ta, sreča.

                                            Ni duše. Ni smisla.

                                    Vlečemo se kakor dolgi stavki.

                                      Stavki so vsaj polni besed.

                                          Polni česa smo mi?

       V kakšnem svetu živimo, če je ljubezen preveč banalna, da bi pisali o njej?

 

Samanta H. Žavski

Milan Novak

Poslano:
06. 09. 2016 ob 15:14

pisati o ljubezni je klišejsko

ubesediti ljubezen v tekstu je še bolj klišejsko

nekomu izpovedati ljubezen je kičasto klišejsko

tudi izogibati se vsemu kar samo diši po ljubezni je že klišejsko

...

Ja, poskušamo pač drugače. Ker Ljubezen vseeno živi in obstaja, ne glede na literarne muhe.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Samanta H. Žavski
Napisal/a: Samanta H. Žavski

Pesmi

  • 06. 09. 2016 ob 13:09
  • Prebrano 548 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 206.66
  • Število ocen: 8

Zastavica