Zunaj dežuje.
Dež trka ob okno.
Vendar do mene ne more.
Med nama je steklo kakor zrak.
Ali misel.
Le misel daleč sva jaz in dež.
Le misel daleč sta toplina in moča.
Počutim se tako otopelo.
Zunaj dežuje.
Dež trka ob okno.
Vendar do mene ne more.
Zato mu odprem.
Nevihta me poboža po obrazu.
Tudi ona me pozdravlja.
Stopim skozi okno.
Stopim na dež.
Sedaj jaz pozdravljam njiju.
Dež me zavije vase.
Zvoki nevihte mi zapolnijo ušesa.
In ne počutim se več otopelo.
Čutim dogajanje.
Čutim dež.
Dež trka obme.
In spustim ga vase.
Čutim ga.
Vse globje in globje.
Dokler nisem povsem premočen.
Počutim se živega, vendar ne morem živeti moker.
Ko se vrnem, se bom moral preobleči.
Pogledam okno.
Ne vračam se po isti poti.
Stopim do vrat.
Sedaj sem jaz tisti, ki trka.
Ko se vrneš, se boš "mogel" ali - moral preobleči?
(ŠKRAT? )
☺
True :). Heh, učiteljica iz gimnazije bi mi namenila "pogled" :D
Poletni dež, ki seže v globine - po eni strani je prispodoba očiščevanja, po drugi zlitja z naravo. Preobrat ob koncu pesmi deluje kot menjava pozicij: prvoosebni p.s. postane dež in obratno. Repeticije v pesmi dajejo občutek dolgotrajnosti in hkrati temeljitosti dogajanja ... čestitke,
Ana
Tnx. Vselej zanimivo slišati različne interpretacije :). Veseli me, če pesem omogoča različnim ljudem, da se najdejo v njej.
Utemeljitev uredništva k izboru pesmi poletja 2016:
Poletni dež z natančnostjo in jasnostjo postavlja stvari zunaj / znotraj nas in na svojstven način kaže na pomembnost soobstoja in sovplivanja tega notranjega/zunanjega. Počasno polzenje v telo pesmi in repeticije nas povlečejo v posebno, brezčasno atmosfero. S prvoosebnim pesniškim subjektom pričnemo misliti dež, misliti razliko med zunaj / znotraj, med močo / toploto, med otopelostjo / dejavnostjo. Zato je naravno in v pravem trenutku pomembno stopiti čez pregrade (steklo, misel), se z zunanjim soočiti, spoprijeti, se mu predati, ga začutiti … pustiti, da se prelije skozi pore, da odnese iz notranjosti vse, kar je hromilo pesniški subjekt. Dež je prispodoba očiščenja, zlitja z naravo, sprijaznitve, prepuščanja … Preobrat se dogodi, ko pesniški subjekt sam postane (kot) dež, v tej novi koži zunanjega lahko vzpostavi metapogled nase, se ponovno (na novo) sestavi, vendar ni več enak (ne vračam se po isti poti). Zato mora ob vrnitvi potrkati, da se odprejo vrata, da spusti vase novega sebe, prepojenega z dežjem in razbremenjenega otopelosti. Učinek očiščenja bo deloval tudi, ko odvrže premočeno obleko. Pesem, ki deluje osvobajajoče in tolažilno.
Čestitke in še veliko navdiha!
Čestitam k izboru !
Lp, Dimitrij
O, hvala :), dimitrij, Ana.
Ta profil je sicer bolj ali manj sedaj mrtev, nadomeščen z drugim, vendar me veseli, da še vedno miga :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aljaž Božičko - arhivski račun
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!